Ko se je mama rodila, državni statistični uradi še niso obravnavali kategorije ‘pričakovana starost’. Prvi podatek, ki je za prebivalce Slovenije na voljo, je iz leta 1957, in ta je ženskam napovedoval nekaj manj kot 60 let. A teh statistično napovedanih prvih šest desetletij življenja je mama z lahkoto obesila za pas in v penzionu uživala še polna tri desetletja.
Rodila se je 26. septembra 1929, umrla pa 30. julija 2023. Živela je le nekaj manj kot 94 let.
(Pestro življenje)
Vodenje statistike prebivalstva in penzion po opravljeni delovni dobi pa nista edini spremembi, ki jih je mama doživela v svojem dolgem življenju.
Živela je v času, ko se je družba okoli nje neprestano spreminjala s prej nepredstavljivo hitrostjo. Mama se je rodila še v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Del najstniških let je preživela pod okupacijo Italijanskih fašistov in Nemških nacistov. Izobrazbo in poklicno kariero pa je začela v obdobju povojnega komunizma. V šoli se je učila slovenski, italijanski, nemški in ruski jezik, kakor je pač režim zahteval. Nadaljevalo se je nato sicer malo manj revolucionarno, pa vseeno še vedno ves čas spremenljivo in dinamično. Novi družbeni red Jugoslavije se je s časom omehčal v socializem, z osamosvojitvijo pa je Slovenija zdrsnila v kapitalizem. Gledano s stališča človeške zgodovine je to kar pester nabor družbenih ureditev za eno samo življenje.
Mama prav zares nikoli ni bila politično zelo aktivna, formalni pravni red ji ni bil mar. Bila pa je zelo občutljiva na vrednote človeka kot posameznika. Te vrednote so bile zanjo absolutne, brezpogojne, neodvisne od kakršnegakoli pravnega reda. Socialni čut za sočloveka je bil zanjo osnovna človekova vrlina. In izgovarjanje na višje cilje ali pragmatično obračanje po vetru je bila lastnost, ki je mama res ni marala.
(Družina Pristavec)
Zdi se, da je mama celo svoje življenje lovila idilične predstave o družinskem življenju iz njenega ranega otroštva. Velike družine z močno materjo. Nočem, da me kličejo: Babi. Ali pa: Oma. Želim si, da mi rečejo Mati, mi je nekoč dejala. A ta želja ni imela trdnih osnov. Njeno življenje je teklo po drugačnih tokovih, in ti niso vodili v takšno matriarharno družino, kot sta bili družina Jesih in družina Pristavec.
Rodila se je v Iški vasi kot prvorojenka Angeli Jesih z Iga in Francu Pristavcu iz Iške. Oče je bil veseljak in rojen gostilničar. Mama pa je v zakon prinesla pridne roke in hišo v Iški vasi. To je prejela kot hči znane mesarske družine Jesih na Igu. Čeprav v vaškem okolju, Pristavci nikoli niso živeli po kmečko. Mama je pekla kruh in kuhala nedeljska kosila izletnikom iz Ljubljane, oče pa je točil in zabaval goste.
Mama je, kljub temu, v otroštvu spoznala dobre in slabe, vesele in žalostne plati preprostega življenja na kmetih v začetku prejšnjega stoletja, tik pred drugo vojno. Doma so imeli konja, pri stricu na Igu pa še drugo živino. Kmečkih opravil, kot je na primer ličkanje koruze, tkanje lanenega blaga in otepanje prosa pa se je učila pri sosedovih, v preprosti, s slamo kriti hiši prek ceste. Žagarji smo jim rekli, ker so imeli žago v Iški, mama piše v svojem dnevniku.
(Mladost)
Ta dnevnik je zanimivo branje. Iz današnje vzgojne prakse je nepredstavljivo, kako malo časa je pravzaprav preživela s starši. Preveč zaposleni z delom so jo neprestano pošiljali od doma. Prostega časa za igranje z otroci ni bilo, hkrati pa so se zavedali, kako zelo pomembna je izobrazba. Tako je čas prvih štirih razredov osnovne šole preživela s tetico Ivano, učiteljico in umetniško dušo, zaljubljeno v gledališče. Pri njej — tudi pri pletju njenega pedantno urejenega vrta — je pridobila čut za red in organizacijo. Pa tudi sokolsko svobodomiselnost in trdno vero v človekovo poštenost in socialno pravičnost.
Mama si je — ko se je že sprijaznila z odhodom — zaželela, da ob njenem slovesu preberemo pesem Karla Destovnika Kajuha. V Celju smo, in ni mi lahko priznati, da sem poznal le dve ali tri njegove pesmi. Presenetilo me je, kako bojevite so pesmi v njegovi zbirki. Malo manj pa, da si jih je mama izbrala za svoj sloves. Tudi v najtežjih trenutkih ne bo prosila za milost, do konca je ostala zvesta svojemu prepričanju.
Izbral sem pesem, ki najmanj eksplicitno govori o krvi in mrličih. Morda pa je tudi aktualna za današnji čas.
Ko človek bo človeka prepoznal
Zakaj ne nosite v dlaneh
svojih src, ljudje?
Zakaj vam niso vpisane v očeh
vaše misli in želje?
Kajti prav v teh dneh,
ko je vsaka slutnja greh,
ko si vsak želi uteh
in skriva vsak po svojih se poteh,
prav v teh, prav v teh usodnih dneh
bi morali nositi vsi srca v dlaneh …
In kadar bi se zavedeli,
kaj naš up velja,
kaj velja naš težki boj,
da ni malo naših,
da nas je nebroj!
Ljudje,
če v vaših bi očeh razbral,
po kakšnih hodite poteh,
in če vsakdo od vseh srca
na dlan bi dal,
da človek bi človeka prepoznal,
takrat bi v hipu
—Karel Destovnik Kajuh
V nižjo gimnazijo, današnji peti razred osnovne šole, so jo poslali v Ljubljano. Za vsak slučaj — da ne bi šlo kaj narobe, tako kot pri njeni starejši sestrični — so jo vtaknili v samostan k Uršulinskim nunam. Ne lepe oblekice, ne sestra Krizostoma, zaradi katere je vzljubila matematiko, je nista mogla potolažiti. Pri Uršulinkah ji ni ji bilo všeč. Samostanski red in cerkev je zasovražila za zmeraj.
A samostansko zatiranje svobodne misli in brstenja hormonov v mladostniškem odraščanju so bili le uvod v njeno zares težko obdobje, ki je sledilo. Okupacijo je Jelka doživela v vsej krutosti, ki jo prinaša vojna. Borila se je z lakoto. Požgali so družinski dom. Ubili so ji očeta in ljubega bratranca. Od močne Jesihove družine je ostala le mama Angela, podjetnica samohranilka z uničenim premoženjem in s tremi šole-potrebnimi otroki. Življenje je postalo trdo.
Mama se s to usodo, ki ji je spreobrnila življenje, nikoli ni mogla zares sprijazniti.
(Študij)
Šestnajst let ima na dan osvoboditve in skoraj zaključen prvi letnik učiteljišča. Takrat študentskih domov še ni bilo. Kadar sva se sprehajala po Ljubljani, mi je v grenko sladkem tonu kazala hiše, kje vse je stanovala. Življenje Pri tujih ljudeh, kot je vedno poudarila, ji je prineslo veliko izkušenj, prijetnih in grdih, z današnjimi očmi gledano tudi — neverjetnih. Neka premožna družina na primer, pri katerih je stanovala, jo je ponudila kar v menjavo za snaho, kot nadomestno hči družini iz Trsta. Ni dosti manjkalo, da bi midva z Matejem govorila tudi Italijansko.
Po zaključku srednješolskega učiteljišča se Jelka vpiše na študij anorganske kemije, s katerim se dokaj uspešno bori vse do absolventskega staža. A znajde se v tisti polovici vseh študentov, ki ne opravijo izpita iz fizike pri profesorju Peterlinu. Tako nad študijem — tudi zaradi finančnega stanja družine — obupa. Zaposli se najprej na kemijskem inštitutu v Ljubljani, nato pa kot učiteljica matematike na osnovni šoli v Celju. Po številnih generacijah osnovnošolcev zaradi kroničnih težav z glasilkami svojo poklicno kariero zaključi v Pionirskem domu Celje.
Iz neuspešne študentske izkušnje mama spozna še eno življenjsko resnica: Diploma največ pomeni tistemu, ki je ni do konca opravil. V tigrski maniri ambiciozne matere nama je z Matejem to resnico večkrat ponovila. Dovolj dostikrat, da naju je oba prignala vse do zaključka.
Družinska finančna stiska, ki je bil eden izmed razlogov za opustitev študija, je mamo vzpodbudil, da je vse svoje življenje podpirala mlade pri študiju. Tako vnukinja in oba vnuka, kot tudi številni otroci njenih finančno slabše preskrbljenih znank in prijateljic so od nje prejemali študentske žepnine. Ne velike, kolikor je pač dovolila njena pokojnina, a Študentu vsak dinar prav pride. In tudi v tem dejanju se je izrazilo njeno spoštovanje svobodne volje in neodvisnosti. Denarja ni delila kot nagrado za dobre ocene, temveč kot brezpogojno štipendijo za čas študija.
(Nesreča)
Ko sem prevzel odgovornost za ta govor, sem prejel tudi priporočila, naj bo vsebina zabavna in duhovita. In s tem sem se strinjal. Saj — ko nas človek zapusti pri triindevetdesetih letih, po tako polnem življenju, kot ga je živela mama, ni velikega razloga za žalost. Lahko le častimo to življenje in priložnost, da smo bili del njega. Pa vendarle mi je težko priklicati spomin na zabavne dogodke. Morda je za to krivo fizično trpljenje zadnjih mesecev njenega življenja. Vtis je še vedno tako močan in težak, da izpod sebe ne spusti na plano veselih trenutkov, ki smo jih preživeli skupaj.
Po drugi strani pa mamine zgodbe nikoli niso bile preproste. Pri vsaki, še tako preprosti in zabavni, ji je pedagoška strast narekovala, da iz nje potegnila nauk, s katerim je podučila poslušalca. Mamine zgodbe v resnici nikoli nimajo srečnega konca.
V dnevniku, ki sva ga pisala skupaj približno ob šestdesetletnici zakona, piše: Z Darkom se vse pogosteje videvava. Zaradi stanovanja se poročiva kar med vojsko, v Karlovcu. Ko pride iz vojske, prevzame delo projektanta v Celju in čez pol leta grem za njim. Tako za zmeraj zapustim ljubo Ljubljano.
(Pogum)
Mame ni bilo strah raziskovanja. Celotno njeno življenje je bilo usmerjeno k odkrivanju novega. Ni se obotavljala izkoristiti možnosti in priložnosti, pa če so bile te še tako nekonvencionalne. Naj je bilo to vozakanje z vespo po Iški vasi v časih, ko ženske še niso nosile hlač. Ali pa vodenje učencev na večdnevni zaključni izlet na Veliko planino. Pa komuniciranje prek tabličnega računalnika, ki ga je v roke prvič dobila pri petinosemdesetih letih.
(Potovanja)
Ta želja po novem, njen osebni pogum, in podjetniška žilica, pridobljena po rodbini Pristavec, jo je popeljala na marsikatero potovanje. Zgodba, ki jo je rada pripovedovala, je pot na morje dveh žensk s topolinom — to je tak majhen avto, predhodnik fičota. Pot številnih preluknjanih zračnic. Starejša ženska, tetica, se med defektom umakne v senco in mirno prižge cigaret. Jelka dvigne avto in menjava gume, dviguje prst, ustavlja prijazne italijane in išče mehanike v obcestnih krajih.
Takšne avanture so jo — izgleda — le še podžgale. Potovala je res rada. Ta njena strast ni nikoli ugasnila. Z očetom sta veliko potovala in mama se je vedno vrnila z bogatim dnevnikom podatkov iz nove dežele.
(Organizacija)
Mama je imela tudi ubijalsko sposobnost organizacije prek telefona. Današnji google ne zmore najti ključavničarja, ki pride v nedeljo popoldan čez pol ure na piransko streho rešit zamakanje. Mama zmore. Z lahkoto. S telefonom in s škatlo popisanih listkov, izrezanih iz kartonastih škatel riža. Neprekosljivo.
V Piranu sem preživljal vse svoje poletne počitnice od malega in mi proti koncu osnovne šole tam ni bilo več fajn. Dolgčas mi je bilo. Pa me en dan mama preprosto posadi v avto in odpeljeva se na konec države, v Ljutomer, v Imgrad, kupit jadralno desko. Pojma nisem imel, kaj je to. In redkokdo v tistem času je vedel, kaj je to. Le moja mama, ki se je na podlagi časopisnega članka odločila, da bo to zame prava stvar. V Ljutomeru so nama desko privezali na streho, z njo smo se odpeljali v Piran in to mi je spremenilo življenje. S tem mojim plovilom morje ni bila več omejitev, temveč priložnost. Priložnost za potovanje, priložnost za odkrivanje.
In to je najboljša stvar, ki sem jo prejel od svoje mame: pogum. Njen pogum, ki mi je dovolil razpreti krila in ki mi je nudil možnosti. In pravico tudi do včasih trdih pristankov. Včasih res trdih. Kar lahko potrdi tudi Polona Kuzman, ki je med nami, moja otroška zdravnica. Najbrž ni veliko otrok s tako dolgo evidenco šivanj ran na koži. Samo na obrazu sem bil šivan sedemkrat. Gotovo bi ji bilo laže, če bi me preprosto bolj trdno vzela pod peruti, pa je preprosto vedela, da otroka na poti odraščanja lahko zatreš, ne moreš pa ga zaščititi.
(Piran)
Obstaja mesto, do katerega sta mama in oče delila isto ljubezen: Piran. Kolikor sta le mogla, sta v piranskem stanovanju preživljala vse tople mesece leta. Leta in leta, desetletja. Celih petdeset let. Dnevi so potekali po železnem dnevnem redu. Zajtrk, jutranje kopanje, kavica pri Fitimu, kosilo, popoldanski počitek, večerni sprehod in pogovori na plaži, preštevanje znancev. Vsako leto kakšen umanjka. Ali se je poslovil, ali poti v Piran ne zmore več. Mama in oče sta zmogla, še lansko leto. V Piranu sta preživela nekaj tednov, v četrtem nadstropju na vrhu strmih stopnic, na podstrehi brez klimetske naprave. Počitnice v Piranu so bile življenjski ritem, potisk v novo koledarsko leto in upanje za še eno leto življenja.
(Jeklena Jelka)
Mamina volja do življenja je bila neverjetna. Priznam, od nje sem se poslovil že večkrat, ko so jo sprejeli v bolnico, najbolj zagotovo, ko so jo v času najhujše epidemije sprejeli na kovidni oddelek. Pa se je vrnila domov in okrevala in shodila. In hodila v četrto nadstropje, po vseh štirih, če je bilo treba. Ne čudi me, ko slišim kdaj koga reči — Jeklena Jelka.
Pa vendar, vesolje se — brez kakršnihkoli namenov in čustev — vrti po svojih zakonih. Eden od teh drži za prmej: kar se rodi, to tudi umre. Nobena volja tega ne more spremeniti. Izčrpano telo, v katerem domujemo, se spremeni v prah in dovoli duši, da si poišče nova domovanja, tudi v vseh nas.
Draga mama, dragi oče. Rada vaju imava. Hvaležna sva vama, da sta nama pustila postati to, kar sva, in da sta naju v tem brezpogojno in pogumno podpirala.