Prve vožnje
1949
Na Igu uspejo že takoj po vojni ustanoviti avto krožek z nekim zapuščenim nemškim avtomobilom. Popravljen in prebarvan na rumeno je prava atrakcija. Dekleta imajo zadržke, jaz pa predsodkov nimam. Avto se naučim voziti že pri 20 letih, čeprav nimam izpita. Ceste so prazne, nihče ne kontrolira voznikov. Motorji in avti so redki in vsak je vesel, ko ga povabiš na vožnjo.
Pomlad 1957
Veliko kasneje, spomladi 1957, moj šef na Kemičnem inštitutu pripelje ogromen avto iz Amerike in mi ponudi, da z njim opravim šoferski izpit. Najprej sem proti, ker se v tako velikem avtu ne znajdem dobro. Potem pa me kolega z inštituta nagovori, da greva na poskusno vožnjo proti Polju, potem pa se ponudi, da gre z menoj tudi na izpit.
Šoferski izpit
Radko mi kot strojnik in mehanik pomaga pri motoroznanstvu. Predelam zajetno knjigo. Naučim se tudi vseh cestnih pravil, a iz neke (preveč) stare knjige. Med tem so se pravila spremenila: na cestah se pojavijo dvojne črte, spremenil se je način zavijanja levo. (Prej si zavil na levo z desnega roba ceste.)
Seveda na izpitu delam napake. Izpitnik mi razloži nova pravila in me potem kar naprej vodi na levo. Popoldne delam še izpit za motor. Tudi na izposojenim 250 kubičnim. Spet sama zavijanja levo, a tokrat brez napak. Na koncu opravim še teorijo. Izpitnik čestita Radku, da me je dobro naučil. Darko med tem moj izpit že proslavlja s prijateljem v Unionu.
Lambreta, Topolino
Najprej si kupim skuter Lambreto, ki si jo Radko kmalu prisvoji. Nato prek zvez kupim precej odslužen Topolino, en res mini avto. Vožnje so nadvse zabavne, saj je z avtom veliko težav, nikoli ne veš, do kam boš prišel. A na cesti mi nihče ne odkloni pomoči, kadar jo potrebujem. Ko akumulator ne zmore več, mi zrinejo avto na klanček pri Frančiškanski cerkvi in z nekaj zaleta v drugi pri Tromostovju avto že brni.
Ko je bil Darko pri vojakih, sem njegove v Mengšu obiskovala z motorjem. Za tiste čase sem bila kar frajerka.