Rodbina Jesih

Na kratko o rodbini Jesihov z Iga v obdobju od leta 1890 do začetka druge svetovne vojne leta 1941.

Družinsko drevo Jesihov z Iga

Rodbina, v kateri sem se rodila, ni bila najbolj običajna.

Dedek se je ob prelomu stoletja priselil na Ig, v tradicionalno kmečko vas na južnem robu Barja, kot mesar. Umrl je zgodaj, obrt je prevzela in z močno roko vodila žena.
A največji pečat v mojem otroštvu sta pustila Tetica, mamina sestra, in moj Atek.

Tetica je bila boem, učiteljica z dušo za gledališče in ples. Upornica proti sponam zaostalih tradicij. Članica sokolskega gibanja. Gasilka. Danes bi bila najbrž vključena v feministično gibanje. Ker ni imela svojih otrok, sem veliko časa preživela pri njej.

Atek se je rodil na premožni kmetiji in to kmetijo naj bi tudi prevzel. Vendar se z globoko pobožnimi starši ni dobro razumel. Tradicionalno vlogo gospodarja na gruntu je zamenjal za delo gostilničarja, kar mu je dajalo družabno življenje in širši pogled na svet.
Močno so nas zaznamovale vojne in nemirni časi menjave režimov, oblastnikov in socialne ureditve.

Vse to me je naredilo pogumno, da sem življenje sprejemala takšno, kot mi je prišlo nasproti.

Josip in Frančiška

Josip Jesih 1866 – 1911 / dedek
Frančiška Kunaver 1866 – 1947 / babica

Otroci
Anton 1897 – 1976 / stric, 
Joško 1900 – 1920 / stric, 
Iva (por. Brezovnik) 1902 – 1985 / tetica, 
Angela (por. Pristavec) 1904 – 1986 / mami

Josip, mesar, pride na Ig iz Medvod. Več o njegovem izvoru ne vem. Njegov brat ima z enim od sinov mesarijo v Florjanski ulici, na koncu Karlovške ceste. Drugi sin Jože pa mesarijo in gostilno v Rudniku pri Ljubljani. Sestra Pavla Jesih je lastnica kina Matica, ki je v stavbi kasnejše Slovenske filharmonije.

Kasneje spoznam vse njegove nečake in nečakinje, ki živijo v Ljubljani. Pavla je znana kot velika plezalka. Z Jožetom Čopom imata v Julijcih svoje obeležje.

Frančiška je edinka, kmečko dekle. Rojena je v drugi polovici 19. stoletja, in verjetno le malo izobražena. Na deželi je obveznega šolanja malo.

Josip in Frančiška na Igu kupita majhno parcelo s kmečko hišico in majcenim gospodarskim poslopjem. To je za mesarijo premalo, zato kmalu kupita še hišo na drugi strani ceste, prvotno hiško pa predelata v stanovanjsko hišo, lokal ter klavnico. Ne vem, kaj od tega sta naredila ona dva skupaj, kaj pa potem Frančiška sama.

Josip se na Igu ni najbolje znašel. Vmes se preselita v Medvode, poskusita z mesarijo tudi tam, a posel ne steče dobro in dokončno se vrneta na Ig.

Ig je vas na južnem robu Ljubljanskega Barja. Z Ljubljano je povezan z ravno cesto, Ižanko. Ker je cesta speljana prek barjanskih mehkih tal, se material ves čas pogreza. Tega problema so se lotili tako, da so podložili plavajoči tampon iz številnih butaric, ki so jih kmetje dnevno vozili na gradbišče.
Na ta način je cesta vzdržala vozove s konjsko vprego. Današnji promet je seveda veliko težji, zato asfalt na mehki podlagi ne vzdrži dolgo in morajo cesto redno prenavljati. Nazadnje so asflatno prevleko celo armirali.

Josip umre zaradi vnetja ledvic leta 1911, 15 let po poroki. Frančiška je stara 45 let, otroci pa 14, 11, 9 in 7 let. Smrt očeta navadno pomeni obubožanje, saj družina ostane brez gospodarja. Frančiška pa se ne vda in sama nadaljuje celotno mesarsko obrt. Poroči se nikoli več. Še danes občudujem njeno klenost in njene sposobnosti. Lahko ji rečem babica korajža.

Na kmetih otroci predstavljajo koristno delovno silo. Enega določijo za bodočega gospodarja, ostali pomagajo pri delu. Če ni dovolj pridelka za vse, gredo za hlapca ali deklo drugam. A Frančiška vse svoje otroke pošlje v šolo, za delo v mesariji pa najame vajence in pomočnike. Anton postane izučen mesar in gostilničar, Joško gre študirat na Visoko šolo v Gradcu, Iva postane učiteljica, Angela pa trgovka.

Ko gre Frančiška na teren v nakup živine, za gospodinjstvo skrbijo služkinje, pomočnice, rečejo jim dekle. Njihova naloga je tudi skrb za otroke: česanje, oblačenje, umivanje, hranjenje, a do otrok niso prijazne. Ob grobosti najbolj trpi najmlajša, Angela. Hrepeni po objemu mame, a to je zanjo redek praznik.

Prva svetovna vojna se začne tri leta po dedkovi smrti. O teh časih nam babica Frančiška kasneje ne pripoveduje kaj dosti. Morda so bili spomini zanjo prekruti. Otroci so stari 17, 14, 12, 10 let. Najstarejši sin Anton je pri zgodnjih sedemnajstih letih vpoklican v Avstro-Ogrsko vojsko na Soško fronto. V času, ko zrelih fantov za borbo že zmanjkuje. Vrne se živ, še pred koncem vojne, leta 1918.

Brat Joško, študent v Gradcu, umre leta 1920.

Anton in Alojzija

Anton Jesih 1897 – 1976 / stric
Alojzija / teta

Otroci :
Tonček 1922 – 1943 (ustreljen v Kozlarjevi gošči na Barju) / bratranec,
Ivica (por. Gognjavec) 1925 – 1987 / sestrična

Anton kot najstarejši sin gre v uk za mesarja. Frančiška mu je namenila prevzem doma in obrti z vsemi obveznostmi. Na domačiji na Igu nadaljuje z mesarijo, klavnico in gostilno. Sestri naj bi po uradni listini prejeli svoja deleža, vendar se to ne zgodi. Deležu na domačiji se odpovesta, dobita pa vsaka svojo hišo. Iva na Igu, čez cesto od domačije, Angela pa v Iški vasi.

Listine iz tega časa so zanimive, ker je bil slovenski jezik še v povojih. Še pred I. svetovno vojno je bil uradni jezik nemški. V šoli so se učili nemškega jezika, govorili pa so domačega slovenskega, vendar brez poznavanja slovnice. 
Marsikomu so v uradni listini priimek potujčili, pa ne vedno enako, zato so bili isti ljudje v različnih bukvah zavedeni na drugačen način.

Anton se hodi po okoliških krajih in kupuje živino za svojo klavnico. Vozi se s konjsko vprego. Kako je prišel s konji v visoke hribe, ne vem, kajti takrat so hribci v vozove vpregali vole in krave, ki so se na strmini bolje obnesli. V Ravniku na Blokah spozna prelepo kmečko dekle Alojzijo in jo pripelje na Ig. Poroči se zelo mlad.

A žena Alojzija ne prenaša dobro bremena, ki je padel nanjo. Na Blokah so zime dolge, pridelek na zemlji le enkrat v letu, preostali čas pa ni napornega dela, bolj družabno življenje. Nasprotno od tega pa Ig leži v rodovitni barjanski ravnini, kjer je pridelek na zemlji dvakraten. V hlevu so bile krave, konji, več prašičev. Za toliko živali in ljudi je potreben velik pridelek. Poleg tega je bila pri Jesihih še mesarija in gostilna. Veliko dela. In mama Frančiška, ki živi z njima, skrbi, da je vedno tudi opravljeno.

Prevžitek

Na kmetih je bilo tako, da je tisti, ki je prevzel domačijo, prevzel tudi skrb za starše. Prevžitek so v obliki živeža, bivališča ter drugih potrebščin celo zapisali v uradne listine ob prepisu imovine. Stari starši na prevžitku pa so bili včasih veliki reveži. Kjer je bila revščina, so jim odtegovali hrano, jih podili iz hiše, zaničevali in celo pretepali. Uporabni so bili, dokler so bili pri moči, potem pa so se jih želeli čimprej odkrižati.

Alojzija začne utapljati svojo nesrečo v pijači. To je udarec za vso družino, predvsem za njuna otroka, pa tudi za sestri. Nam otrokom o tem seveda ne razlagajo kaj dosti, a veliko je vaškega opravljanja, saj se glasne scene dogajajo v hiši in izven nje, vsem v vasi na očeh. Zakon razpada v sramoti in trpljenju. Alojzija pogosto uide domov na Bloke, ostaja tam vedno dlje, na koncu vse premoženje in otroke prepusti možu in tašči.

Voda na Igu

Ig je ravninska vas, pred nosom Ljubljane, a vendar je vodovod dobil šele po 1950 letu. Pred vojno se mu je reklo Studenec Ig, po izviru vode sredi vasi. Iz tega izvira je bilo potrebno nositi vodo do hiš, tudi do Jesihove, po cesti navkreber. Za gospodinjstvo, za obrt, za napajanje živine.
Po 2. svetovni vojni, ko je bilo mogoče dobiti potrebni material, je Anton naredil šterno na parceli. Ig leži na različnih terenih. Kjer stoji hiša Jesih, od studenca navzgor proti pokopališču, se teren dviga in zemlja je peščena. Podtalnica je globoko. Da je Tone prišel do vode, je moral zabiti vodno cev 9 m globoko in še to na skrajnem robu gospodarskega poslopja, povsem na drugem koncu dvorišča, 40 metrov stran.

Tonček in Ivica

Kje je moj bratranec Tonček preživljal svoja otroška leta, ne vem. Kasneje stanuje v internatih v Ljubljani. Ima precej disciplinskih težav, kar očeta Antona jezi in spravlja v bes. Meni je bil najljubši bratranec, lep dečko. Spomnim se ga, ko je naju z Ivico prihajal obiskovat k Uršulinkam, kjer sva stanovali in hodili v šolo.

Zaradi razpadajočega zakona Tonček in Ivica večinoma živita pri Tetici. Ivica ostane pri njej vse do svojega 15. leta.

Joško

Jože Jesih 1900 1920 / stric

Joško, drugi sin, odide na študij v Graz. Umre kmalu po tem, ko se oče Anton vrne s Soške fronte.

Tetica in Striček

Iva Jesih 1902 1985 / Tetica
Franc Brezovnik 1897 1954 / Striček

Teto Ivo, mamino sestro, kličem Tetica. Je bolj boemske narave.

Najprej se je, kot je bilo doma dogovorjeno, vpisala na učiteljišče. A mikal jo je ples, zato poskusi tudi z vpisom na baletni šoli. Kasneje se zaradi moralnih zadržkov poklic plesalke vendar velja za spotakljivega, zaslužek pa je negotov vrne na učiteljišče. O njenih željah in poskusu mama Frančiška nikoli ne izve. Iva konča učiteljišče leta 1921.

Kot učiteljica gre Iva s trebuhom za kruhom. Prvo službo dobi kar kmalu. Je članica telovadnega društva Sokol, ki velja za napredno in svobodnjaško. (Nasprotni pol mu predstavlja društvo Orel, ki je pod vplivom močne Cerkve.) Zaradi tega jo pogosto prestavijajo iz kraja v kraj. To počno brez zadrege, saj ravno zaradi tega za učiteljice kot državne uslužbenke veljal celibat, torej prepoved ženitve in družine.

Tetica mi je največkrat pripovedovala o delu v Mokronogu, kjer je imela od železniške postaje do šole še dolgo pot v hrib. Takrat je s seboj vozila Tončka in Ivico, otroka brata Antona in Alojzije. Ljudje so verjeli, da sta otroka njena, nezakonska, in je imela zaradi tega še več težav.

Poroka

Kje tetica Iva spozna svojega moža Franca Brezovnika, ne vem. Poročita se leta 1930. Franc Brezovnik je doma iz Guštanja, danes Ravne na Koroškem. Njegova mama je umrla na porodu. Oče se potem poroči še trikrat, Franc je dobil še polbrata in dve polsestri. Tudi on je kot mlad fant doživel Soško fronto. Ostal je živ, imel pa uničene brbončice v ustih. Okusa skoraj ni imel. Klicala sem ga Striček.

Zanimivo je, da so se Striček, njegov brat in njegova sestra vsak pisali drugače: Vressounig, Bresouonig, Brezounig. Tetica je poslovenila priimek v Brezovnik in tega je potem prevzel tudi Striček.

Stričkov oče je nekaj časa živel pri njima, nato pa se poročil z vdovo, ki je hišo podedovala po možu, starejšem gospodu. Tako se je včasih počelo. Ženske niso imele poklicev in možnosti zaslužka, šle so v zakon s starejšim gospodom in poskrbele za svoje življenje in še kaj bolj oprijemljivega.

V zakonu je Tetica doživela tri splave, kar je zaznamovalo vse njeno in naše življenje. Družina Jesih je bila izredno povezana, vsaj sestri Iva in Angela, tudi po porokah. Tako smo otroci, ki smo se rodili Angeli, postali tudi otroci njene sestre Ive. Splavi so verjetno posledica čustvenih pretresov. Gotovo vsaj eden, povezan z dogodkom, ko je Striček izgubil državno službo.

Franc je bil po poklicu financar. Hodil je po terenu in ugotavljal poštenost obrtnikov do države, ali so plačevali davke, izdajali račune, nič kupovali pod roko. Ščitili so tudi državno zaščitene artikle, na primer vžigalice in vžigalnike. Njihova posest in uporaba so bili prepovedani in kaznivi.

Pa se je zgodilo, da se je financar Franc peljal z vlakom. Sopotnik v kupeju si je prižgal cigareto z vžigalnikom. On je to spregledal. A našel se je nekdo, ki ga je zaradi tega neukrepanja naznanil. Za vse življenje je izgubil državno službo in bil upokojen z minimalno pokojnino.

Služba v Mokronogu

Ko še nimam 6 let, me Tetica in Striček vzameta k sebi v Mokronog, kjer začnem hoditi v prvi razred, ki ga je uči Tetica. Striček je po izgubljeni državni službi zdaj priložnostni prodajalec v trgovini s čevlji Bata. Imata pestro družabno življenje in velik krog prijateljev. Med njimi tudi gospo Mejak, mamo Mitje Mejaka, ki pozneje  postane znan in cenjen slavist. Žal je mlad umrl.

Tetica veliko sodeluje v lokalnem amaterskem gledališču.

Nazaj na Ig

Kje vse sta Tetica in Striček živela, ne vem. Tetico pa je vedno vleklo nazaj in leta 1938 sta na Igu kupila hišo – bivšo pošto – z velikim vrtom. Marsikaj sta spremenila in posodobila. Iz štirne na vrtu speljeta vodo vse do kuhinje v prvem nadstropju. Pumpali smo na roke, a to je bilo še vedno laže kot nositi vodo v vedrih po stopnicah. Naredita tudi stranišče z vodnim splakovanjem (WC – Water Closet). Na vrtu eksperimentirata s sadjarstvom: cepita drevje na vse mogoče načine, nasadita nizko sadno drevje, oblikujeta veje v drevoredu hrušk.

Tetica tudi na Igu vodi amatersko gledališče. Neverjetno, kako radi so ljudje hodili na vaje. Imeli so jih kar v njeni kuhinji. Po domače. In piškoti so bili vedno na zalogi. Veliko tistih, ki so hodili na gledališke vaje, so postali zakonski pari.

Kako napredna sta bila Tetica in Striček za tiste čase, pove tudi to, da sta kupila motor Puch in se vozila na izlete, velikokrat v Ljubljano v kino Sloga.

Mami in Atek

Angela Jesih 1904 – 1986 / Mami
Franc Pristavec 1902 – 1942 / Atek

Otroci :
Jelka (por. Maligoj) 1929 / jaz 🙂
Radko 1933 – 2017 / brat
Oli (por. Košti) 1938 – 2008 / sestra

Angela, moja mama, je bila med štirimi otroki najmlajša. Pri sedmih letih je ostala brez očeta. Potem se je to isto ponovilo v naslednji generaciji. Njeni otroci so tudi ostali brez očeta v nežnih otroskih letih. Kako hudo je bilo tako življenje, sem razumela šele kasneje, ko sta Mami in Tetica pripovedovali o svojem otroštvu.

Mama Frančiška je vse otroke poslala v šolo, zato je bila Angela kot najmlajša pogosto edini otrok na domačiji in je morala priskočiti k vsakemu delu, ko je bilo to potrebno. Neko zimo jo je mama poslala s hlapcem in veliko pošiljko mesa k rednim strankam v Ljubljano. Ko sta se s vračala, je Barje poplavilo. Obema je zmočilo čevlje. Potovalna hitrost s konji je bila majhna in med potjo domov so jima zmrznili čevlji. Doma visokih čevljev z dolgimi vezalkami ni mogla sezuti, zato jih je služkinja polila s kropom. Katastrofa. Vse življenje so jo bolele noge.

V Iški vasi

Mami je pri 18 letih končala obrtno šolo. Njena mama Frančiška ji je v doto dala malo hiško z lokalom, ki jo je dobila od zadolženega Iškovarca. Mlado, neizkušeno dekle ni imelo možnosti ugovarjanja. Poleg te dote je dobila še nasvet: Delaj in znajdi se kot veš in znaš. Dela pa so bili Jesihi vajeni.

Spomin na začetke je bil zanjo boleč. Iška vas ni marala priseljencev. Bila je vas majhnih kmetičev, ki od svoje zemlje niso dobro živeli. Še konja za delo na polju niso premogli vsi. Nekaj denarja so zaslužili le z lesom, ki so ga pobrali v gozdu in predelali v izdelke, ki so jih prodali v mesto.

Iška vas pred vojno

Iška vas je precej revna vas. Ljudje imajo le malo zemlje in lahko na njej pridelajo komaj dovolj hrane zase. Da zaslužijo nekaj denarja, v gozdovih nabirajo les in prek zime izdelujejo zobotrebce in butarice. Butarice so 20 cm dolge tanke trščice, povezane s srobotom, s katerimi meščani podkurijo v kaminih. Lepa drva prodajajo na klaftre, sebi pa kurijo z vejami. Bolj umetelni izdelki so škatle, ki jih v tobačni tovarni uporabljajo za pakiranje cigaret.

A s svojo prijaznostjo, razgledanostjo in poštenostjo si je v vasi pridobila sloves za vse življenje. Kljub temu je bila nesrečna. Življenje zanjo ni bilo lahko. V pomoč ji je sestrska ljubezen. S Tetico sta na primer sami lepili vrečke za moko in sladkor. In še mnogo takih iznajdljivosti sta se šli, da sta prihranili pri stroških.

Mlatenje žita

Ljudje na deželi so se med seboj dobro poznali, tudi med vasmi so vedeli en za drugega. Srečevali so se v cerkvi, gostilni, na pogrebih in v društvih. Zelo razvito je bilo na primer gasilsko društvo. Povezave in infrastrukture ni bilo, odvisni so bili eden od drugega. Kupčije so se sklepale s stiskom roke. Prelom dane besede je bila velika sramota.

Ljudje Imeli so celo zadrugo, prek katere so si delili skupne investicije, recimo mlatilnice za žito. Kmetje so najem odplačali z denarjem, še raje pa z delom. Žito so znali omlatiti tudi na roke. Spretno so vrteli cepce in mlatili po žitu, za kar so potrerbovali dovolj velik in čist prostor.

Pes Črt

Na začetku je v Iški vasi živela sama. Da je laže premagovala strah, je imela psa, klicala ga je Črt. Bil je izreden čuvaj in pomočnik. Lahko ga je poslala s cekarjem k bratu na Ig. Ta mu je naložil mesa, Črt pa ga je varno prinesel domov v Iško vas. Zanj je lepo skrbela. Bil je cepljen, prijavljen in s plačano takso, v dokaz je okoli vratu nosil svetinjico. Fovšija zaradi maminega Črta pa je bila izredna. V vasi je živel gostilniški konkurent, povratnik iz Amerike. Kot župan je bil dovolj vpliven, da je konjač psa preganjal in ga na koncu spravil v smrt. Mamina bolečina in razočaranje sta bili velika. To žalost je velikokrat omenjala.

Župani so bili, ravno tako kot danes, vsemogočni. Izvoljeni so bili od ljudi, podpirala pa jih je navadno tudi cerkvena oblast. Smetarjev ni bilo, vsak je za svoje odpadke, ki jih ni bilo veliko, poskrbel sam. Bili so cestarji, ki so skrbeli za razkopan makadam, luknje na cesti, odtok deževnice. Te si videl na delu vsak dan razen ob nedeljah. Konjač, po domače tudi šintar, pa je z vozom pobiral crknjene konje in zapuščene pse. Konji so umirali od starosti, zgaranosti in lakote. Konjskega mesa nihče ni jedel. Morda premožni, če že, skrivoma.

Atek

Moj oče Franc je sin bogatih kmetov, Pristavcev iz Iške. Predzadnji od osmih in šestih živih otrok. Imajo veliko posest, mlin in žago na Iški, polja na Barju, gozdove na Krimu. Tudi on je vajen vseh mogočih del, saj na velikem gruntu ni možnosti ugovarjanja. Dela je kot žagar, mlinar, hlapec v številnem živalskem hlevu govedi in konj. Konj mu z brco izbije zobe in poškoduje lice in od takrat nosi zobno protezo in brke.

Mlini v Iški

Ob hudourniški Iški je veliko mlinov in žag. Sem vozijo mlet žito (pšenico, ajdo, rž, ječmen, koruzo) kmetje iz vasi južnega roba Barja. Plačali so z denarjem ali pa z moko. Ceno mletja so obračunali v mericah, to so bile posodice ob vhodu v mlin.
V mlin so pripeljali z vpregami, ki so bile zelo raznolike: voli, krave, bolj redko konj. Tudi vozovi so različni, od lojtrnikov do zapravljivčkov.

Starši so zelo podani cerkvi, tudi njegove sestre in starejši brat Janez. Atek pa je drugačen. Zaradi miline njegovega temperamenta, značaja, ga oče izmed treh sinov določi za bodočega gospodarja. Čeprav mu je namenjeno, da prevzame grunt, si Franc želi v šole, vendar ne v verske. Želi si postati trgovec z lesom. Odide po svoje in se poroči, ko je star 27 let, mami pa 25 let.

V družini nastane zamera, razdedinijo ga, in mu celo odrečejo doto, ki sicer pripada vsem otrokom, ki morajo od hiše. Dobil jo je šele s tožbo prek sodišča. Za začetek skupnega poslovnega življenja sta nujno potrebovala vsaj nekaj materialne osnove. Denarja na vasi ni bilo mogoče zaslužiti. Službe so bile daleč v mestu.

Poroka v hudi zimi

Kako sta se s Francom spoznala, mi Mami ni nikoli razlagala.

Cerkev

Pogovorov o spolnosti in puberteti med generacijami ni bilo, obstajali so številni tabuji. V tistih časih je imela Cerkev – še posebej na kmetih – velik vpliv na dužbo in na življenje posameznika. Ob rojstvu, ob krstu, ob poroki. Stala je ob smrtni postelji. Marsikdaj je na ta način pridobila velike materialne koristi.

Poročila sta se januarja 1929, v eni najhujših zim na Slovenskem.

Zima

Ta zima je med ljudmi sejala veliko grozo. Ljudje so živali iz hlevov preselili v hiše, da so laže preživeli mraz. Iz gozda so pobrali prav vse, kar se je dalo, vsako vejico in vso listje. Gozdovi so bili skoraj pometeni. Ko je zmanjkalo drv, so v peči zmetali vse, kar je gorelo in grelo, tudi leseno orodje in vozove. 

Kako mraz je bilo, govori prigoda o tem, da sta Atek in Mami spala pri štedilniku, pa se je kljub temu Atek zjutraj zbudil z brki, primrznjenimi na odejo. Devet mesecev kasneje sem se rodila jaz. Zaradi trde zime se je tisto leto na jesen rodilo veliko novih otrok.

Podjetništvo

Kot podjetnika sta bila Mami in Atek zelo uspešna. Po dvanajstih letih, kolikor jima je bilo danega skupnega življenja, sta imela trgovino, gostilno, tujske sobe, dve njivi, nekaj travnikov, gozd, konja. Atek si kot samouk naredi mizarsko delavnico in čebelnjak.

Z gradnjo nove hiše z gostilno so bile težave. Župan, ki je bil tudi sam gostilničar, je nagajal in zavlačeval z izdajo gradbenega dovoljenja. Novo, veliko večjo hišo, sta morala postaviti na temeljih stare, povsem na robu parcele in hiša še danes stoji povsem na robu cestnega ovnka sredi vasi. Ker se je kot ženska borila v takrat pretežno moškem svetu podjetništva, ji tudi zaradi tega ni bilo lahko. Jo je pa kalilo v samostojnosti in borbenosti za obstanek.

Družina

Mami in Atek sta se dobro razumela. To sodim po tem, da se – vsaj ne pred otroci – nista nikoli prerekala. Jaz se rodim devet mesecev po poroki. Brat Radko se rodi štiri leta za menoj, sestra pa še pet let kasneje.

Vojna in zaključek skupne poti

Z drugo svetovno vojno so se družinske vezi rodbine Jesih zrahljale. Jesihovi potomci so si ustvarili svoje družine in se razselili. Atkova smrt je za vse nas globoka tragedija, ki jo Mami in otroci kruto doživljamo.

Življenje, kot sem ga doživljala kot član rodbine Jesih in dužine Pristavec, opisujem v svojem življenjepisu, ki se začne takole:

Otroštvo / 1929−1935

Dodaj odgovor