Rojstvo
Rodim se 26. septembra 1929. Mislim, da sta starša to leto dokončala hišo in morda tudi del gospodarskega poslopja. Povijejo me – tako kot večino otrok – doma, s pomočjo babice.
Babištvo
Babištvo je bil zelo čislan poklic. Koliko formalne izobrazbe je bilo potrebno za ta poklic, ne vem, vsekakor so imele te ženske veliko znanja. Njihovo delo je bilo težko. Ves čas terensko, brez izgovorov zaradi vremena ali dneva v tednu. Na razpolago so bile štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu. Prihajale so v najbolj oddaljene in težko dostopne kraje. V najboljšem primeru so imele kolo. Ali srečo, da se je otrok rojeval v družini, kjer so imeli voz in konja, katerega so poslali ponjo.
Mislim, da so bile v tistih časih porodnice precej slabo pripravljene na ta dogodek. Dobra babica je bila edini učitelj, kako ravnati z otrokom. Zaradi nevednosti in neznanja je mnogo otrok umrlo že v prvem letu starosti, pa tudi veliko mamic.
Pogovori o porodih so tabu, predvsem pred otroci. Kasneje, ko sem starejša, pa me ne zanima več, kako sem prikukala na svet, zato mame o tem tudi ne sprašujem.
Pozneje so mi govorili, da sem bila zelo priden otrok. Moja babica po stopalih ugotovi, da bom velika baba. Ljudje so večinoma precej majhnih postav. Tisti, ki je nekoliko večji od povprečja, je lahko celo deležen posmeha.
Krščena sem na Angelo, Frančiško, zaradi trdne navade, da prvorojenci dobijo imena po starših. Kličejo pa me vedno le Jelka, kar je za tiste čase nenavadno ime, saj svetnice s takim imenom ni.
Prvi koraki
Zanimivo se mi zdi, da nekateri ljudje lahko pišejo o svojih zgodnjih otroških letih, ko so imeli 4 ali celo 3 leta. Meni spomin ne seže tako daleč, oziroma spominov iz tistega časa ne morem natančno opredeliti. Morda bi se spomnila, če bi mi bilo takrat kdaj hudo.
Vem le to, da sem zelo rada drobila za atkom, ko je opravljal razna dela, predvsem tista izven hiše. Vse mi je zanimivo: v hlevu, pri čebelnjaku, v delavnici. Atku sem zelo podobna. Nosi me na ramenih in mi odgovarja na večni zakaj.
Ko imam 4 leta, se rodi brat Radko. Rojstva kot dogodka se sploh ne spomnim. Najbrž so me še pred porodom poslali za nekaj dni čez cesto. Tudi spremembe maminega telesa nisem opazila. Te stvari so se takrat skrivale.
Pri sosedih Žagarjih prek ceste
V vasi prek ceste je s slamo krita hiša in v njej živi mamina prijateljica, ravno tako priseljenka z Iga. Starejša in načitana, ima šest otrok. Ena drugi sta v podporo, saj Iškovarci niso ravno gostoljubni do priseljencev. Z menoj se njune vezi še okrepijo. Žagarjevi jim rečemo, ker imjo žago na potoku Iška, prvi ovinek proti mostu.
Moja mama ima čedalje več dela, v trgovini in z družino. Vse je treba oprati na roke. Kuhanje belega perila v lugu, potem izpiranje luga do čistega. Največje muke so ogromne rjuhe. Plenice so luksuz.
Kadarkoli ima mama zadrege in stiske zaradi dela, romam preko ceste v varstvo. Pri sosedih me vzamejo za svojo. Otroci so že kar veliki fantje, najmlajša Mici je štiri leta starejša od mene. Kot majhen otrok sem jim kot igračka.
Blago
Nekateri si blago iz konoplje izdelajo sami. Tudi naša soseda.
Izdelava blaga je spet nekaj zanimivega za moj radovedni nos. Z otepačem konopljo zmehčajo in odstranijo luskine. Iz rastline se začele cepiti tanke nitke, ki jih je treba združiti v debelejšo nit na kolovratu. Vrti se kolo in kolesce, spretne roke pobirajo nitke v debejejšo in nastaja dolga, dolga, dolga nit. Predica umetelno z ravno prav nagnjeno nogo enakomerno poganja kolo, saj ji že najmanjše nerodnosti lahko prekinejo tek niti.
Toliko za videti! Predica pa natrpana s pravljicami. V trenutkih sem zaplavala v domišljijski svet.
Bala
Neveste so si morale balo pripraviti same. Kako velika je bila bala, je bilo odvisno od denarnih sposobnosti družine in seveda tudi navad. Obvezni del bale je bilo posteljno perilo, ki so ga ženske okrasile z vezenimi inicialkami. (Iz ostankov teh vezenin sem dala izdelati v spomin na mamino ročno delo okrasne male blazinice).
Takrat se je že dobilo blago iz finega platna. Nekateri pa v posteljah niso uporabljali rjuh, ker so spali na koruznem listju.
Za večerjo pri Žagarjih jem mlečno kašo, krompirjevo kašo, žgance, mleko. Precej drugače kot doma, kjer mama pripravlja gostilniško hrano za goste, pa seveda tudi za vse nas.
Kaša
Tudi kašo so iz prosa izdelali doma. Ko so proso poželi, so ga povezali v snope in ga posušili na kozolcu. Potem so ga otepali na podu (to je poseben del gospodarskega poslopja pri nekaterih kmetijah).
Otepanje je zahtevalo spretnost in na to so bili fantje kar domišljavo ponosni. Izmenoma so udarjali s cepci po razvezanih prosenih snopih: Pika-poka-pok! je glasno odmevalo in gorje, če si se znašel preblizu. Kar je cepcem ušlo, so dokončali z nogami. Lati so bili prazni, proso je moralo še na luščenje, v stopo. Dokaj težko in dolgotrajno delo.
Teh zgodnjih doživetij starostno ne morem točno opredeliti. Vse to je bila dopolnitev mojih doživetij iz otroštva, ki so bila pri Žagarjih popolnoma drugačna od tistih doma.
Bogastvo spominov, lepega otroštva.
Cigani
Kdaj pa kdaj se v vasi pojavijo cigani. Popravljajo dežnike, cinijo luknjaste lonce, brusijo nože. In kradejo.
Cigan obrtnik ima vse priprave na cizi, na dveh kolesih, zraven kuhinjo in garderobo. Potuje z družino: ženska ter kopica umazanih, cvilečih otrok. Navadno so umazani, verjetno tudi bolni, nihče jih noče vzeti pod streho, saj se boji, da bi mu pustili bolhe in uši.
Uši
Bolhe in uši so bile pri živalih in ljudeh. Posebej problematične so bile uši. Težko se jih je bilo znebiti, tako naglavnih, še bolj z oblek. Zlezle so v vse, kar je bilo iz blaga, tudi v postelje, v omare, v špranje.
Naša hiša je za cigane posebej zanimiva, saj je trgovina s hrano in denarjem. Dogodek groze, ki ga opisujem, poznam po pripovedi staršev.
Naše spalnice so bile, tako kot tujske sobe, v nadstropju. Neke noči atek v pritličju hiše sliši ropot. A ker je vedel, da so v vasi cigani, raje ni odšel niti pogledat, kaj se dogaja. Še kako prav je imel, zjutraj na stopnicah najde sekiro, ki so si jo pripravili za borbo z nadležnim gospodarjem.
Odnesejo veliko vrednega, med drugim tudi dragoceni gramofon. Spomnim se, kako rada sem ga poslušala. Predvsem pa mi je bil vseč kužek ob veliki trubi na pokrovu.
Najhujše posledice čuti Radko, ki se še doji in prek materinega mleka prejme ves prestan strah in grozo. Kmalu po dogodku po vsem telesu dobi mehurje. Mami in atek ga peljeta v bolnico, kjer pa ocenijo, da bo zdravljenje predrago in da bo otrok s tako odprto kožo umrl.
Mami se ne vda. Namazanega z domačim maslom in zavitega v vato ga izmenoma prenašata naokoli noč za nočjo. Radko ozdravi, vendar je – razumljivo – scrkljan. Pri odraščanju je tudi zaradi tega težaven otrok. To vem, ker sva veliko mladosti preživela skupaj in sem bila kot starejša sestra zanj zadolžena.
Mama se je pri zdravljenju z domačimi zdravili pogosto dobro izkazala. Škoda, da ni imela možnosti študija.
