Na kratko o rodbini Maligoj po opisu Darija Maligoja.
(napisano 2019)
Roman Maligoj
Roman se je rodil leta 1889. Ima brata Andreja in sestro Nežo. Brat Anton umre v svojem prvem letu. Družina živi v vasi Volče pri Tolminu, zelo skromno. Ob začetku 1. svetovne vojne je star 25 let. Ne vem, ali je moral v vojno.
Ko ta del ozemlja priključijo Italiji, prebegne v Jugoslavijo. Na šolanje ga pošljejo v vojaško šolo v Južno Srbijo. Poleg italijanskega jezika se nauči še nemški in srbohrvaški jezik.
Orožnik
Orožnik je nekaj podobnega kot v Italiji karabinjer. Podobno kot policaj, vendar ločeno od policije. Tudi drugačna uniforma. Sedaj je policija združena s kriminalistiko, Sovo in ni več ločena po posameznih področjih. Uniformo ima samo policija, ostali so v civilu. Vse je pomešano.
Valentina Požar
Mami je rojena v Mengšu, najmlajša med tremi sestrami. Kličejo jo Tinca. Družina je revna, zato gre njihov oče za kruhom v Ameriko. Kot mnogi, ki želijo zaslužiti bolje za preživljanje svojih družin. Za njim se izgubi vsaka sled. Kje in koliko časa je v Ameriki živel, kaj je delal in ali je tam sploh ostal, nismo nikoli izvedeli. K družini v Mengeš se ni vrnil.
Stara mama ostane sama s tremi dekleti. Starejši dve hčeri pošljejo v samostan. Najmlajša Valentina gre za pomočnico k družini Rabič v Mengšu, kjer imajo pet otrok. Njihov oče je orožnik.
Kdaj je stara mama umrla, mi ni znano. Svojo malo hišo zapusti Valentini.
Roman in Valentina
Roman Maligoj 1889 — 1957 / oče
Valentina Požar 1901 — 1966 / mami
Otroci
Roman / Ljubo 1. nov 1923 —
Valentina / Mimi (por. Burger) 1. nov 1924 —
Verica 1928 — 1928
Darij / Darko 16. nov 1930
Oče Roman pride v Mengeš leta 1920 ali 1921, kjer dobi prvo službo. Prek družine Rabič spozna mojo mamo Valentino. Skupaj živita v hiški Valentinine mame. Leta 1923 se rodi brat Ljubo, točno čez eno leto na isti dan še sestra Mimi.
Državni uslužbenci Kraljevine Jugoslavije (financarji, učitelji, …) morajo menjati službo vsake 4 leta. Na ta način preprečijo, da bi se uradne osebe v okolju preveč udomačile, ker bi to lahko vodilo v pristranskost zaradi prijateljstev, skupnega šolanja otrok ipd. To pravilo velja seveda tudi za orožnike.
Tako Roman dobi novo službeno mesto v Vodicah, kjer se leta 1928 rodi sestra Verica. Umre še isto leto. Leta 1930 se rodim jaz, Darij.
Za Romana sledi službeno mesto v Medvodah, nato v Hrušici nad Ljubljano. Za mojo mamo te selitve s tremi otroki seveda niso lahke. V službi je bila le kot dekle, zdaj pa gospodinji doma.
Oče je miren in tih človek, mami pa se rada smeje in veliko poje. Tudi skupaj z nami. Igra na orglice in zaradi tega smo otroci še posebej ponosni nanjo. Vzgaja nas skrbno, nas marsičesa uči, na primer kuhanja. To znanje kasneje vsi trije prenesemo tudi v svoje družine.
Mami je zelo verna in od nas zahteva, da ob nedeljah hodimo k maši. Moža in brata v to ne more niti prepričati niti prisiliti in je za to precej prizadeta.
Štepanja vas
Spomnim se stanovanja v Štepanji vasi, na Litijski cesti 48. Stanovanje je v kmečki hiši, skromno, podstrešno. Vodovod in stranišče na hodniku, skupno za dve stanovanji. Stranišče na štrbunk, brez splakovanja. Odtokov ni. Vso vodo, ki jo uporabimo za umivanje in kuho, odnašamo na gnojišče, od hiše oddaljeno kakšnih 80 m. Najemnina je 125 din na mesec.
Gonars
Brata Romana odpeljejo v internacijo, najprej v Gonars, potem v Treviso. Italijani pošljejo v internacijo cel letnik, za kazen, ker nekdo na Realki v Ljubljani na stopnišču vrže dimno bombo.
Leta 1924 ga Nemci odpeljejo v Zeltweg v Avstriji v delovno brigado.
Obisk v Volčah 1943
V začetku druge svetovne vojne, pod Italijani, je bila Štepanja vas izven ožičene Ljubljane. Če si dobil dovolilnico za izhod iz Ljubljane, si lahko z njo šel kamorkoli, do konca Italije. Star sem trinajst let. Z očetom se odpraviva z vlakom na obisk v Volče. Izstopiva na želežniški postaji Sv. Lucija, danes Most na Soči. Kraj Volče je od Tolmina oddaljen 3 km.
Spoznam strica Andreja in teto Katarino, ter 8 njunih otrok, mojih sestričen in bratrancev. Hiša uborna, stara, majhna. Zidana v stilu, značilnem za ta predel dežele. Črna kuhinja, z ognjiščem v sredini, okrog njega klop. To ognjišče je edino ogrevanje za celotno hišo. Od dima me neznansko pečejo oči, ko sedimo okrog ognjišča in čakamo hrano, ki se kuha v kotliču nad ognjem. Vmes se pogovarjamo vsevprek.
Na kmetiji pri stricu je pridelek skromen za toliko ust. Kljub temu nama podari vrečo koruze v zrnju, ki ga odneseva domov. Med vojno, leta prej, je oče izgubil službo in cela družina smo pretežno lačni.
Med povratkom vlak, s katerim se peljeva, napadejo angleški avioni. Ukažejo nam, naj se skrijemo v gozdu. In res uspejo zadeti lokomotivo in ji uničiti kotel. Celo noč čakamo na postaji, da iz Trsta pripeljejo drugo lokomotivo in šele potem nadaljujemo pot domov v Ljubljano.
Nova očetova služba
Leta 1943 dobi službo nočnega čuvaja v Kreditnem zavodu v Ljubljani. Ko ga obiščem, mi pokaže hodnike s trezorjem. Na steni ure, ki jih mora redno navijati. Na ta način ga kontrolirajo, ali je res vso noč buden. Očitno mu je šlo navijanje dobro od rok, saj je v tej službi ostal več let.
Selitev v domačo hišo
Med vojno začneta oče in mama prenavljati polovico stare hiše v Mengšu. Počasi gre, z lastnimi rokami traja obnova več let. Prihranke imata pri Zavarovalnici v Ljubljani, zaradi administrativnih omejitev lahko dvigneta le 100 dinarjev gotovine na mesec. Ob eni službi in petih članih družine so finančna sredstva skromna, že vožnja s tramvajem je strošek. Čeprav je daleč, hodim iz Štepanjske vasi v šolo v Ljubljani peš, vsak dan štirikrat.
Ob preselitvi 1947 v Mengeš oče odpove službo v Ljubljani. Po srečnem naključju se odpre delovno mesto v mizarskem podjetju (kasneje Tamiz) v Mengšu, kjer opravlja administrativno in gospodarsko vodenje podjetja vse do odhoda v pokoj.
Po številnih selitvah veliko veselje, ker smo končno v lastni hiši. Bivanje pa je še vedno skromno. V Mengšu ni vodovoda, po vodo hodimo na štirno k sosedu. Starša z obnovo nadaljujeta.
Smrt očeta in mame
Oče zelo težko zboli. Takrat njegove bolezni ne zdravijo tako, kot bi jo medicina zdravila danes. Trpi velike bolečine. Umre 25. maja 1957, razmeroma mlad, star 68 let. Brat in sestra sta takrat že imela svoji družini, mojih otrok in moje diplome na arhitekturi pa ni dočakal.
Mami ostane sama, zelo prizadeta z njegovo izgubo, stara komaj 56 let. Ima zdravstvene težave, močno poudarjeno golšo. Tudi njo bi najbrž medicina danes zdravila precej drugače. Leta 1960 gre na operacijo, takoj po operaciji pa jo zadane kap, ki prizadene njen govor in spomin. Z izredno voljo se spet nauči brati in govoriti. S pomočjo zmore tudi hoditi. Potem mora v dom v Mengšu, kjer pa so razmere izredno slabe. V eni sobi leži dvajset žensk in več. Ni prave pomoči, ki bi ji pomagala do boljše rehabilitacije. Poleg vsega še nesrečno pade in strah pred ponovnim padcem jo uklene tako močno, da nikoli več ne shodi.
V Jugoslaviji tudi manj kvalificiranim delavcem ni bilo težko dobiti službe. Zato je veliko pomanjkanje ljudi, ki bi delali težka dela, recimo v domovih za starejše ali kot pomoč na domu. Z velikim trudom uspemo dobiti pomoč za nego na domu in mami preselimo v domačo hišo. Čeprav je privezana na posteljo, lahko skozi okno vsaj opazuje ljubo ji okolico in živi med domačimi. A negovalke niso skrbne, zanemarjajo jo in puščajo samo. V postelji je pet let in pol, vse manj gibljiva.
Doživi rojstvo vnuka Mateja, mojega sina. Takrat je nekaj časa pri nas na obisku v Celju. Drugi vnuk, sin Tadej se rodi 6 let kasneje, 6. septembra 1966. Mama umre 22. avgusta 1966, 9 let za možem.
Z mamino smrtjo sem izgubil dom v Mengšu. Vedno pa sem bil dobrodošel pri bratu in sestri, ki sta tam še naprej živela.
Mamini sestri
Takoj po očetovi smrti se k nam priseli mamina sestra Elizabeta, sicer nuna v Sarajevu. Zaposli se kot snažilka v Mengšu. Čez nekaj časa se spet vrne v samostan v Vinkovce. V tem samostanu nune skrbijo za osirotele otroke. V prostem času izdelujejo zelo lepa ročna dela. Ko se nama z Jelko rodi Matej, nama pošlje nekaj izjemno lepih izdelkov. Še vedno jih hraniva v spomin nanjo. Kasneje se preseli v samostan v Zagrebu. Tam jo enkrat tudi obiščemo. O njeni smrti nas niso obvestili.
Mamina najstarejša sestra je sestra usmiljenka v bolnici na Reki. Leta 1936 gremo k njej na obisk. A videli smo jo le otroci, mami srečanja niso dovolili. (med tem časom gre na Trsat). Reka je na drugi strani meje, pod Italijo. Teta mi podari malo otroško kolo in ob vrnitvi se z njim zapeljem prek meje.
Po vojni teta odide v Kanado in tudi tam dela v bolnici. Pošlje nam nekaj paketov. Tudi o njeni smrti nas niso obvestili.
Šolanje
Brat in sestra sta že bila v službi in si kmalu ustvarila svoji družini. Jaz sem 7 oziroma 6 let mlajši od njiju in obiskujem srednjo gradbeno šolo v Ljubljani. Stanujem v internatu.