Priprave
Jesen 1947
Tetica mi priskrbi stanovanje pri svoji bivši učenki iz Mokronoga. Rudnik 85. Velika soba z oknom obrnjenim oroti Krimu, svoj vhod, kopalnico v njihovem stanovanju. Končna postaja tramvaja na Rakovniku le nekaj minut stran. Več kot lepo, pa še sprejmejo me skoraj za svojo.
Nekaj naših profesorjev z Učiteljišča je odšlo na univerzo, dobimo nove. Dijaki v razredu pa smo ostali isti. Veliko učenja, veliko pisanja, še vedno smo brez učbenikov. Tudi razmnoževalnih strojev ni. To so leta pomanjkanja. Vendar nismo zahtevni. Drug drugemo pomagamo, kolikor lahko. Kolegialnost na visoki ravni. V prostih urah poslušamo zgodbe iz partizanov ali iz zaporov od starejših kolegov.
V četrtem letniku imamo nastope pred učenci in to na Ledini. Pouk samo opazujemo ali pa kot učitelji nastopimo sami. Iz tega dobimo oceno.
Za tuj jezik smo dobili ruščino. To je zame že peti tuj jezik v osmih letih. Seveda nobeden od teh kratkotajnih epizod ne odnese nič. Podobno je z zgodovino. Vsak oblastnik predstavi svojo interpretacijo. Meni zgodovina nikoli ni bila ljub predmet. Pri glasbi se učimo violine ali klavirja, a ker ima le redko kdo instrument tudi doma, smo slabi tudi v tem. Mnoge čeri pomanjkanja, improvizacija.
Nova moda
Pozimi nekatere ženske nosijo hlače, kot partizanke. Vsem to ni všeč. Predsodki na deželi so težko premagljivi. Cerkev je še vedno močna in prisotna s svojimi nauki, prepovedmi, smrtnimi grehi. Nama z Ivi so starši dovolijo nositi hlače. Mami uspe dobiti nekaj vojaških konjskih dek in jih pobarva v modro. Veliko se barva, na ta način ljudje skrijejo poreklo predelanih vojaških oblek. Krojač nama iz dek naredi hlače, špichose. Grozno praskajo po koži, a midve se imava za glavni frajerki.
Matura
junij 1948
Z veliko medsebojne pomoči in sodelovanjem med sošolci uspešno pridemo do mature.
Za maturo sem imela pismeno slovenski jezik in ruščino ter pripravo učne ure (poštevanka v drugem razredu). To delamo tri dni, nato še praktični nastop pred razredom. Če je bilo to uspešno, si nastopil še ustni del mature, vse na isti dan: slovenski jezik, ruščina, zemljepis, pedagoški predmeti.
Za maturo se pripravljam skupaj s prijateljico in sošolko Mijo. Stanovala je kar pri meni. Njena mama nama z Galjevice, kjer je doma, nosi hrano. Zaradi občutka, da ne znava dovolj, sva v knjigah ure in ure. Neznansko sva utrujeni. Pri kopanju v kadi padem skupaj, zbudim se vsa premražena. K sreči sem padla ven iz banje. Mija pa ponoči zgreši stopnico in si poškoduje glavo. Naslednji dan hud glavobol. Na srečo nama profesorica Dubravka dovoli sedeti skupaj in Miji lahko pomagam pri nalogi.
Mislim, da smo z maturo dobro opravili vsi. Ko so nam v roke dali diplome, so nas pospremili z besedami: ‘Bodite zavedni učitelji!’
Maturitetni izlet
junij 1948
Naši dragi profesorji nam organizirajo nepozaben maturitetni izlet. Le kako jim je to uspelo?! Potovanje z avtobusom, ozkotirno železnico, ladjo. Na pot grem s kovčkom iz papirja, z revno vsebino, nanj je privezana konjska deka. Za hlad sem imela pulover, ki mi ga je naredila Tetica.
Američani po vojni Jugoslaviji pomagajo tudi s prehrano. Juhe v tabletah, jajca v prahu, ameriško arašidovo maslo in razne konzerve. Paketi so hrane so prihajali v vrečah, stkanih iz celičnih niti. To je nit iz zelo ostre volne in svaljkanega papirja. Tetica to razdre in mi iz volnenih niti naredi bel pulover. Na prednji strani so jelenčki iz modre volne. Ta praskajoči, do vratu zaprt pulover imam za smučanje in za morski hlad. Na morju tisti jelenčki izgledajo precej hecno, še bolj pa jaz, ki gledam izza njih z dokaj zagorelim obrazom.
Ljubljana, Banja luka, Jajce, Sarajevo, Split, Dubrovnik, Boka kotorska in po morju nazaj z ladjo Vladimir Nazor do Raba, Reka, Ljubljana.
Izlet je poln zanimivosti, pa tudi zadreg. Le v Splitu spimo na posteljah, povsod drugod pa na dekah, položenih na gola tla, na šolske klopi, na slamaricah. Hrana je včasih dobra, včasih ne, tudi ni je vedno dovolj. Toda vse to nas ne moti. Sproščeni, mladi, zdravi, srečni, razposajeni, polni energije. Imamo se nadvse imenitno, nepozabno v detajle.
Moje navdušenje nad tem izletom je bilo tolikšno, da sem čez nekaj let peljala na enako pot Mami in Tetico.