Kolonija v Portorožu / 1947

Portorož, poletje 1947

Pot na morje

Učiteljiščniki moramo v kolonije, kjer delamo kot vodiči. Za otroke so počitniške kolonije brezplačne, mi pa smo plačani s hrano in stanovanjem. Mene pošljejo v kolonijo na morje.

Nisem imela pojma, kje Portorož sploh je. Peljemo se z vojaškim kamionu, zadaj, na lesenih klopeh. Po luknjastem makadamu nas premeteva sem in tja. Klancev in ovinkov ni konca. Nas pa to ne moti. Navdušenje nad tem, da bomo videli morje, je preveliko.

Vse nas, otroke in odrasle nastanijo v vilah, kakor jim rečejo. Nasproti današnje avtobusne postaje, kjer je danes parkirišča, je vila Ras z lepim vrtom. V njej je glavno vodstvo kolonije in ambulanta. Jaz stanujem v vili Dora, kjer so danes Terme. Delam pa v vili Mariji in od vseh naštetih le ta edina še stoji. Ostala je tudi vila Regina, ki pa je danes žal že dolgoletna sramota Portoroža.

Portorož takoj po vojni

Na mestu, kjer danes stoji hotel Slovenija, so bile preproste nizke stavbe. V njih ribarnica, pošta in še kaj. Na mestu, kjer je sedaj ob morju park, je kulturni dom. Marsikaj se je spremenilo. Hrib nad Portorožem je sedaj poln vil in hiš, takrat je bila le tu in tam kakšna hišica. Le hotel Palace je na zunaj še danes enak kot pred vojno, ko so vanj prihajali Avstrijski bogataši.

V Portorožu je bila šola za gluhoneme. Tudi ravnatelj je bil gluhonem, težje je govoril, sicer pa bil odličen pedagog.

Kopalke

Ne delam z otroci, ampak v administraciji, ker imam težave z glasilkami. Moje delo je v pisarni, kjer pilim strojepisje z dvema prstoma. Moj delovni dan je dolg sedem ur. Proste ure pa sem na plaži in v morju. Večino časa sem sama, zase imam ves dolg pomol iz vegastih lesenih desk.

Seveda nimam kopalk. Gina, prijazna kuharica, mi posodi svoje. A kaj, ko je dvakrat večja od mene. Malo sva jih zožali, a še vedno v njih izgledam precej neugledno. Zaradi tega sem ka vesela svoje samote na pomolu.

Tudi drugače ne iščem družbe. Moja mami je zelo stroga. Zabičala mi je, naj se izogibam druženja z moškimi v dvoje. Zakaj ne, pa mi ni razložila. Čeprav sem stara že skoraj 18 let, se mi o marsičem ne sanja. Pogovori o partnerstvu in spolnosti so bili v mojem življenju tabu, tako v družini kot v šoli. Rada sem se družila, se smejala, zabavala in plesala. Vendar le, dokler se mi ni hotel kdo bolj približati.

Tramvaj Portorož – Piran

V Potorožu je zame največja atrakcija tramvaj. Začetna postaja je malce naprej od današnjega kopališča hotela Metropol. Postaja je ob kapelici. Tramvaj je staromoden in škripajoč, proga ovinkasta. Najbolj zavit ovinek je pri plinarni, kjer je danes hotelski kompleks Bernardin, nato pa gre vlak ob obali vse do Pirana na Tartinijev trg.

V Piranu smo šli v kino, danes Tartinijevo gledališče. Poleti tramvaj vozi brez oken, veter nam mrši dolge lase. Ja, ja, mlada dekleta nosimo dolge lase. Ne ravne, ampak skodrane s trajno.

Cone

Obmorsko območje Slovenije so po vojni razdelili v Cono A in Cono B. Potorož je bil v Coni B. Zaradi izrednega stanja in čakanja na odločitev o določitvi meje je bila uprava vojaška. Veliko se je govorilo srbohrvaško, čeprav so bili med vojaki tudi Slovenci. Zaradi zgodovinske povezanosti pebivalcev z Italijo je bilo nezaupanje pecejšnje. Veliko staroselcev se je izselilo v Italijo, namesto njih pa so naselili ljudi iz oddaljenih in bistveno manj azvitih krajev Jugoslavije.

Po končanem bivanju ob morju se vrnem v hišo strica na Ig. Hiša v Iški vasi je še vedno skelet ožganih ostankov po požigu. Mami si je poiskala službo v Ljubljani.

Dodaj odgovor