februar 1948
Na učiteljišču so nas urili za super učitelje. Poleg strokovnih predmetov še gospodinjstvo, ročna dela, pevski zbor, igranje instrumenta. Pa še smučati smo morali znati.
Z vlakom iz Ljubljane do Celja, prestop na vlak za Šmartno ob Paki. Celjani se smejejo naši smučarski opremi, saj snega v ravnini ni, ker je vreme toplo, za smučišče na Golteh pa v Celju sploh ne vedo.
Šmartno ob Paki je še vedno kopno. Pot čez Kebrov hrib je blatna – korak naprej, dva nazaj. Težki nahrbtniki. V njem imam perilo, topla oblačila, čevlje, hrane za 10 dni. Težke in nerodne dolge smuči. Oddih na kmetiji in nadaljevanje poti po mokri, drseči travi. Šele tik pred Mozirsko kočo so bile prve zaplate snega. Skupno ležišče, hrana za devetnajstletnike skromna. Prvi sneg pa še naprej, daleč stran od koče.
Smuči privežemo s paščki na navadne gojzarje, potem pa za ogrevanje štamfamo celec da si naredimo smučišče. S temi nerodnimi dilami je treba priti na hrib in potem dol smučati stoje, čepe, plužiti ter kakor se je pač takrat smučalo. Težko je, kar garamo. Veliko nas prvič stoji na smučeh. Nihče ni preveril ali so primerne dolžine za tvojo pojavo. Morda pa so sploh vse enake.
Smučarija sploh ni udobna. Čez dan se smuči zravnajo, zato jih zvečer po smučariji namočimo v krop z nategnjenimi konicami, da jih skrivimo. Cel križ je, ko popustijo drobni usnjeni trakci in pomrznjena špaga, s katerimi so pripete smuči na nogo. Rokavice volnene, seveda takoj premočene. Nič bolje ni s hlačami in puloverji. Na sebi imamo običajna oblačila za zimo.
Večeri so bolj zabavni. Kvizi, pripovedke, režanje ob stenčasu, kjer si dajejo duška risarji in duhoviteži na račun vseh nas. Velika družina, polna energije, dobre volje. Zopet doživetje za v spomin. Moje znanje smučanja ni bilo najboljše, sploh ni bilo ocenjeno.