Na Igu pri Tetici
Tetica in Striček kupita hišo na Igu, veliko, z velikim vrtom. Tetica postane učiteljica na Igu, Striček pa inovativen vrtnar. Vrt ima lepo urejene gredice in med njimi stezice, ki jih je seveda treba pleti. Ker v četrti razred osnovne šole hodim na Igu, stanujem pri njima. Penzion si odslužim s pletjem teh lepih vrtnih gredic in ker je Tetica pri ocenjevanju dela drugih 150 % natančna, zaradi tega pogosto tudi pojokcam.
Ob nedeljah gremo na obisk domov, peš skozi gozd mimo Iga in Kota v Iško vas. Vedno je dovolj smeha in lovljenja, pozimi otresanja snega z dreves, da smo vsi snežaki.
Motorizacija žensk na kmetih
Tetica in Striček si kupita motor, Pucha, kar je za kmečko okolje južnega Barja precej posebno. Vozimo se na izlete, velikokrat tudi v Ljubljano v kino Sloga.
Tudi moja Mami in Atek imata vsak svoj motor. Mami je kot voznica velika atrakcija. A te pozornosti je že navajena. Že ko je bila Angela stara 17 let, ji emancipacijsko zelo napredna mama, babica Jesih, kupi kolo. To je bilo leta 18.. . Ko se je z njim vozila, so se iz nje na veliko norčevali, Glej, baba na kolesu!
V tistem času le redke ženske nosijo spodnje hlačke in spodnje perilo. Moškim to vzburja domišljijo. Bo plahutajoče krilo kaj razkrilo radovednim moškim pogledom?
Ošpice
V četrtem razredu dobim ošpice. Začne se z bruhanjem krvi in oslabelostjo. V šolo ne smem celih šest tednov. Čeprav Tetica kot kolegica v šoli razredničarki obljubi, da bo z menoj predelala vso snov, me niso ocenili in ob zaključku semestra ostanem neocenjena. Eno šolsko leto je šlo po zlu.
Davica
Kot otrok sem imela tudi pogoste glavobole. Niso mogli ugotoviti zakaj. Po prebolelih ošpicah, še vedno v četrtem razredu, me ponovno peljejo k zdravniku. Diagnoza: nosna davica. Tokrat me vtaknejo v infekcijsko bolnico. Po nekaj pregledih ugotovijo, da davice nimam, a ker je možno, da sem se okužila v sami bolnici, moram ostati v bolnici še šest tednov. Izredna smola. Še en semester neocenjena.
Nič ne morem, da bi nadoknadila zamujeno. Še enkrat moram četrti razred. Sreča v nesreči je, da namesto prejšnje, zoprne učiteljice, zdaj dobim čudovito razredničarko. In ker sem s prvim razredom začela zelo mlada, sem zdaj še vedno med vrstniki.
Obiski v Iški vasi
Pri Tetici nadaljujem učenje za življenje. Zame skrbi, kot da sem njen otrok. Kako sta to urejali z mojo mamo, ne vem, o tem se z menoj nista nikoli pogovarjali. Pogosto pa me je Tetica peljala na obiske v Iško vas.
Včasih nam pripeljejo bosanske slive. Atek jih pripravi v velikih kadeh za kuho žganja. Delo je težko in zamudno. Kuhata izmenoma Atek in Striček, nepretrgoma dneve in noči. Žganjekuha se dogaja v mali svinjski kuhinji na koncu štale, kjer se kuha za žival.
V tej mali kuhinji je gneča, a seveda moram biti zraven s svojo mini kuhinjo. Skromna igračka, ki mi je dala veliko lepih trenutkov. Najbolj zanimive so zame pripovedi ob kuhi, saj sta kuharja tudi velika pripovedovalca, jaz pa vedno z velikimi ušesi. Tudi v gostilni pri gostih, čeprav me podijo stran, ko se govori o čem takim, kar ni za otroke.
Gostilna in trgovina
Moj Atek je velik veseljak. Rad se smeje, poje, kot samouk se nauči igrati na harmoniko. Uživam v njegovem prešernem smehu. Tudi zna obvladati pijance in vročekrvneže, pretepačev pa se hitro znebi. Na vasi je zaradi težkega življenja med ljudmi veliko slabe volje in napetosti. Gostom za zimsko zabavo naredi marjanco, za poletno pa balinišče. V gostilni je vedno veliko gostov, čeprav sta v vasi še dve gostilni in trgovini. Precej za 105 hiš.
Pri nas nakupujejo tudi iz vasi pod Krimom, katere nimajo gostilne ali trgovine. Kadar gredo navsezgodaj v gozd, nas zbudijo, včasih tudi samo za cigarete. Po delu pa se pridejo odžejat in opravit nakupe po naročilu žena. Včasih imamo v gosteh za nekaj dni čevljarja, ki ima pri nas priložnostno delavnico.
Kupci mnogokrat ne morejo plačat, ker je gotovine med kmeti malo. Nakup gre v zapis, dolg pa poravnajo kasneje, ko prodajo pridelek ali les. Ali pa namesto denarja v zameno prinesejo jajca. Kot trgovca na vasi sta posrednika med denarnim trgovanjem v mestu in blagovno menjavo na vasi. Ljudje živijo skromno, kupujejo petrolej in olje v količinah po 2 decilitra, sladkor in riž po 25 dekagramov, cigarete po komadih. Nobenega nakupovanja na zalogo.
Oli
Leta 1938 se rodi sestra Oli. Tudi tretjega otroka Mami povije doma. Še danes vem, kako sta ležali z Mami in sem ji božala zaliti ročici. Črnolasa, z nebeško modrino beločnic. Stric Tone jo poimenuje Plavček.
Tujske sobe
Leta 1938 se začne gradnja ceste od Iške vasi na Krim. Takrat Mami in Atek začneta oddajati sobe tujcem (temu se je reklo tujski turizem). Pri nas živijo gradbeni delavci in njihove žene, vojaška lica, spurši. Mami skrbi za sobe in ima z njimi še in še dela. Atek ji pomaga, kjer je treba, tudi mesi kruh in kuha (zaradi tega ga imajo za copato).
Predvsem pa je Atek gostilničar. Ljubljančani ob nedeljah kolesarijo v Iški Vintgar. Pri nas kupujejo hlebce kruha in domače salame, ki jih Atek suši v dimnici na podstrehi. Pri nas dobijo vse za piknik, tudi nož na posodo, če ga nimajo. Zaradi tega smo imeli zveste stranke, ki so se redno vračali, v svoje in naše zadovoljstvo.
Z Milko v Ljubljano
Atek je tudi nabavni za blago v trgovini. V voziček, ki ga je naredil sam (vse razen koles), vpreže kobilo Milko in se pelje v Ljubljano. Naša zlata Milka ni samo potrpežljiva za otroške igre, temveč tudi pametna. Sama pozna pot v Ljubljano in vse vmesne postaje na tej poti. Tako lahko Atek, vedno utrujen, med temi postajami dremlje. Včasih – če mu ostane kaj časa – v Ljubljani obišče kino Sloga. Tudi ta čas izkoristi za dremanje med filmom.
Pristavci v Iški
Včasih greva z Atkom v Iško k dedku in babici. Babica je zadržana, dedek pa živahen, čeprav sključen in tresoč se na palčki. Ima prelepo belo skodrano glavo.
Pri njih spoznam žago in mlin na vodni pogon. Na žagi diši po lesu, v mlinu po žitu, ob potoku šumijo kapljice na lopaticah vrtečega se kolesa. Žaga je imeniten prostor za igranje. Poleg nje je umetno zgrajen tolmun, zraven vodni jez. Lahko se usedem na deblo, ki potuje proti žagi, pred rezili pa z debla odskočim in počakam na naslednje.
Koline
V naši hiši se vedno veliko dogaja. K nam hodijo razni mojstri. Posebno doživetje so koline. Klavec je navihan in nas otroke ves čas zabava. Naenkrat smo klali tudi po pet doma zrejenih prašičev. Koline smo prodali kot hrano gostom v gostilni in stanovalcem v sobah. Mami kuha gostilniško hrano, ki meni ni všeč. Veliko raje jem pri Žagarjih prek ceste: repo, zelje, žgance in to v veliki družbi otrok.
Revma
Atek ima hudo revmo. Trpi velike bolečine. Pomaga mu, če se v topli peči ogreje in prešvica. Ko se peč po peki dovolj ohladi, ga Mami porine vanjo.
Zaradi Atkove revme hodita v Dolenjske toplice. Takrat za nas otroke skrbi Striček z Iga. Najbolj se bojimo njegovega krompirjevega golaža, saj vanj vedno vsuje preveč paprike in soli. Prva svetovna vojna mu je uničila brbončice v ustih.
Spodnjice babice Frančiške
Dokler Tetica in Striček še nista stanovala na Igu, nam kdaj pa kdaj na pomoč priskoči ižanska babica. Tudi prespi pri nas, Takrat je priložnost za igranje z njenimi spodnjimi hlačami, ki so nekaj posebnega, gromozanske brezoblične spodnjice skoraj do kolen. LE kaj je spredaj, kaj zadaj? Naju z Radkom spravljajo v nezadržen smeh. Nadaneva si jih, noriva po posteljah in se obmetavava z blazinami. Ko ob vsej galami v spalnico pridrvi mami, se skrijeva pod debelo odejo, smejeva pa se še naprej.
Znala sva se zabavati, seveda ne vedno v zadovoljstvo mami. Pa tudi kregati. Recimo ob drvih za peč. A to je povsem druga zgodba.