1936−37
Zakaj sem se morala vrniti iz Mokronoga domov, mi niso povedali. V drugi razred sem hodila v šolo v Iški vasi. Iz tega leta imam en zelo grenak spomin.
Kaplan
Verouk nas uči kaplan, ki ima polna usta zlatih zob in zlata očala. Vsakemu otroku izbere grd nadimek. Jaz sem Pristavčev skret. Po pouku se vedno oglasi pri nas v gostilni in takrat se pred njim skrijem. Nato nadaljuje k atkovi sestri na dom, kjer dobi kosilo, saj so tam zelo pobožni. Moj del družine Pristavcev in Jesihi pa mu nismo po godu, saj ne hodimo redno v cerkev. Moji starši imajo velike težave, ker me k prvemu obhajilu ne prijavijo že v prvem razredu.
Na neko šolsko uro kaplan prinese pelin in ga stlači nekemu dečku v usta. Zakaj je to naredil, ne vem, a deček se od hudega polula, pokaka in pobruha. Potem mu da bonbone in čokolado in se smeje, smeje … Ko se mu svetijo zlati zobje in bliskajo hudobne oči skozi zlata očala, si v živo predstavljam, da tako najbrž izgleda satan.
Pri atku v delavnici
Še vedno sem rada z atkom. V mizarski delavnici je vedno na kupe oblancev: nakodrani, dolgi, kratki. Burijo mi domišljijo, kaj vse se da iz njih narediti. In zvok obliča, vonj kleja, lepljenje lesa. Menda sem bila že od malega bolj tehnični tip, predvsem po merilih, ki veljajo za punce.
Ne spomnim se, da bi imela za igračo kakšno punčko. Naredi pa mi atek voziček in komplet majhnega orodja za sušenje in nakladanje sena. Lahko delam vse ravno tako, kot to delajo odrasli. Nasploh sem rada z odraslimi na vrtu in na njivi, rada vodim našo pohlevno kobilo Milko. Z njo se lahko igram prav se, kar mi pride na misel. Kak drug konj bi me gotovo poslal na drugi svet.
Atka radovedno opazovujem pri pregledu čebelnjakov, ko se mu iz ust kadilo kot iz dimnika, da odganja napadalne jezne čebele. In kako težko ga čakam, da se vrne iz gozda, ko se mu za klobukom smejajo rdeče jagode zame.
Življenje v Iški vasi
Moje življenje v Iški vasi je vezano na našo obrtniško-podjetniško družino, veliko časa pa preživim pri sosedih čez cesto in na ta način spoznam tudi pravo kmečko življenje na srednje veliki kmetiji. Sicer je Iška vas vas malih kmetičev, med njimi pa živijo tudi čevljarji, mlinarji, šivilje, služkinje, žagarji, drvarji, vsi tudi priložnostni pomočniki za sezonska opravila.
V vasi je posebnost delavec v Tobačni tovarni, ki se v Ljubljano vozi na delo s kolesom, vse letne čase, ob vsakem vremenu, ob zgodnjih urah, ko je oral novozapadli sneg malo peš, malo s kolesom. Vsak dan 24 kilometrov makadamske ceste.
Zobje
V hiši nam pomaga služkinja iz vasi. Imamo jo za svojo imam jo še in še rada. Vedno lazim za njo, vsepovsod. Enkrat tako lezem za njo v mraku, ona hodi s petrolejko, jaz v temi. Na dvorišču stoji voz in oje so ravno toliko visoke, da vanje zadanem z usti. Zobje se mi obrnejo navznoter. Takrat nastopi mami. Z roko mi poravna zobe nazaj, morda še kaj drugega, gotovo sem se drla. Po tem nekaj časa ne morem jest, pač pa le pijem s strani po dudici. Kasneje se zobje lepo utrdijo nazaj.
Mami ni nikoli izgubila volje, obupala. Ko je bilo potrebno, je stvari vzela v svoje roke, saj na vasi ni bilo mogoče računati na zdravniško pomoč.
Kolo
Kolo se naučim voziti z atkovim, moškim kolesom. Telo sem zrinila pod štango, nogi na vsako stran kolesa, pa je šlo. Z veliko padci. Na dvorišču imamo pesek in tega imam na kolenih v krastah še in še. Kri, pesek, krasta. Prave zaplate.
A ko na koncu drugega razreda za spričevalo dobim pravo žensko kolo, ga znam že lepo voziti. Seveda mi je kolo še preveliko in sedež ostaja za mano, ves čas stojim na nogah. Ne spomnim se, kdaj sem se lahko prvič usedla.
Birma
Župnik moja starša nikakor ne more prepričati, da bi me dala k birmi. Neomajna sta v prepričanju, da sem premlada in ne razumem, čemu ves cirkus. Kljub temu pa sta mnogim otrokom birmanska botra. Revni starši so ju pogosto prosili za botrstvo, saj so računali na bogato botrsko darilo. Poleg novih oblačil od nog do glave morda tudi ura, ki je bila takrat cenjeno darilo.
