V Ljubljano k nunam
Namesto samih trojk, s katerimi me je hotela oceniti razredničarka zaradi velikega izostanka od pouka, sem 4. razred raje ponavljala. Tetica me pripravlja na sprejemni izpit iz slovenskega jezika in matematike pri Uršulinkah. Ni mi znano, ali so morali ta izpit opraviti vsi. Za otroke s podeželskih šol je bil obvezen, saj je veljalo, da nimamo dovolj dobre učne podlage.
Odločitev, da šolanje nadaljujem pri nunah, je rodbina Jesih sprejela na podlagi slabe izkušnje z mojo starejšo sestrično Ivi, ki ji je na gimnaziji Poljane ni uspelo. Pri petnajstih letih je zabredla v nepričakovane težave. Pri meni so poskrbeli, da je investicija v moje šolanje pod redno kontrolo strogega nunskega režima bivanja in učenja.
Ko opravim sprejemni izpit, se začnejo priprave za bivanje v samostanu. Vstop v gimnazijo in odhod v mesto pomeni marsikatero spremembo. Tetica uživa, ko me oblači po svojem okusu. Še danes se spominjam nove prelepe svilene oblekice, klobučka ter novih čevljev. Imam srečo, da je napredna in svobodomiselna.
Šolanje pri Uršulinkah
Nune Uršulinke so imele vrtec, osnovno šolo, meščansko šolo, nižjo in višjo gmnazijo. Primerjava z današnjim sistemom:
- osnovna šola – približno prva polovica današnje osnovne šole
- nižja gimnazija – približno druga polovica današnje osnovne šole
- višja gimnazija – današanja srednja šola / gimnazija
Garderoba
Pri nunah pa je garderoba ne dopušča kreativnosti. Na vsak najmanjši kos uniforme je napisana moja številka 51. Predpisan je kroj za delovno haljo za vsak dan iz klota ter za praznično haljo iz debelejšega, svetleče črnega blaga. Ovratniki so beli iz pikeja in jih redno menjamo, majic spodaj ne tako pogosto. Določeno število spodnjega perila, brisač, ostalih toaletnih potrebščin. Posteljnina.
Točno določena je modra barva uniforme, kroj, kravatka s pkami. Baretka, za vsak dan modra, za pomembne dni bela. Izven samostana moramo biti vedno pokrite.
Z internatom nastopi konec mojega sproščenega otroštva. Življenje pri nunah je bilo zame včasih prava mora, odvisno od muhavosti nun, ki so me zadolžile. Na to leto življenja imam številne močne spomine.
Internatsko življenje
Internatski režim. Vstajanje 5.30, umivanje, pospravljanje postelje, odhod v kapelo k jutranji molitvi, zajtrk. Nato ponavljanje snovi, potem pouk v razredu. Po pouku malce prostega časa, umivanje, opoldanska molitev v kapeli, kosilo. Jemo v ogromni jedilnici, za omizjem razdeljeni po skupinah.
Po kosilu igre v ućilnici ali zunaj, najvećkrat Med dvema ognjema. V prvem letu strgam vsaj dva para čevljev. Zame najboljša športna igra za vse življenje. Včasih gremo ven iz samostana na sprehod pod vodstvom nun. Oblečene smo točno po protokolu, vse enake, z baretkami na glavah, držimo se za roke.
Molitve
Popoldne učenje, naloge, preverjanje znanja. Malica. Še nekaj učenja in še en obisk v cerkvi, večernicam. Zgodnja večerja, po njej kratek prosti čas, nato priprava šolske torbe. Pa še ena kratka večerna molitev v kapeli. Vsak dan isto.
Tudi pozimi hodimo pogosto v mrzlo cerkev. Zaradi kril in kratkih nogavic imamo ozebla kolena in stegna. Še dolgo kasneje čutim posledice premraženih zimskih maš.
Prehranjevanje
Cena bivanja v internatu je bila 850, 900 ali 950 din (za primerjavo: Tetica je imela takrat kot učiteljica 1600 din plače.) Razlika v ceni pomeni razliko v obedih. Brez priboljška, z enim ali z dvemi. Najbolj boli, ker v jedilnico pridemo in odidemo vse hkrati. Pred svojim praznim krožnikov čakam, da deklice iz premožnejših družin dokočnčajo svoje priboljške.
Pri prehrani ni izbiranja, še posebej ne na post, ko nam hrano tudi količinsko odredijo. Ob petkih je tortura hranjenja še posebno kruta.
Zaprta klavzura
Samostan je ločen na šolski in nunski del. Že po šoli smemo hoditi le ženski spol ter duhovniki. Klavzura, bivališče nun, pa je tudi za nas tesno zaprta. Seveda nas razganja firbec, kaj vendar se dogaja za temi vrati. Nune Uršulinke imajo čelo pokrito s trdim okvirjem, telo zakrito s široko nabrano obleko. Je suha, debela, postavna? Že to nam daje dovolj dela.
Spalnice
Po zadnji molitvi umivanje in spat. Seveda to ni mogoče. Na skrivaj klepetamo, čeprav nas čaka huda kazen, če nas zalotijo. Male deklice spimo v večjih spalnicah, večje imajo nekaj zasebnosti, druga od druge so ločene z zavesami, kar jim zavidamo. Tudi Ivi se sedaj šola pri Uršulinkah, a se le redko vidiva, saj imajo starejša dekleta tudi drugo učilnico in drug režim dela.
Vse deklice v internatu imajo spalne srajce, moji domači pa vztrajajo na pižami. Vse je v redu, dokler me na nočni poti na vece ne vidi dežurna nuna. Mislila sem, da jo bo ob pogledu na moje pižamne hlače sunila kap. Nobeno izgovarjanje ni zaleglo. Nakopljem si sovraštvo za vse leto. To se pozna tudi pri mojem učenju, saj me nuna ne prenaša več.
Krizostoma
Naše učiteljice so bile zelo izobražene, tudi doktorice znanosti. Moja razredničarka je mater Krizostoma, matematičarka. Njej se lahko zahvalim za ljubezen in znanje iz matematike. Naučila nas je reda. Zahtevna, stroga, brez šale pri delu. In vendar mi ni nikoli odveč. Vsa štiri leta mi je dobra mati.
Pri ostalih predmetih mi ni tako všeč. V razredih nas je zelo veliko, morda celo šestedeset dijakov. Izberem si zadnjo klop po diagonali s katedrom. Tako je manjša možnost, da me ujamejo pri neumnostih, ki sem si jih privoščil. Zgodovina je zame nemogoče dolgočasna, Asirci še prav posebej.
Tuj svet
Doma so želeli, da igram harmoniko. Imela sem učitelja na Igu, nato tudi v Ljubljani, v hiši poleg samostana, na Nunski ulici. A z vstopom v internat ne smem več igrati harmonike. To je vendar moški instrument.
Nunsko internatsko življenje ni zame. Še vedenje je ocenjevano. Red v omarah, red v torbi, klepet … kljub trudu imam slabe ocene. Že v prvem letu začnem sovražiti ta hinavski, za mlado bitje krivični samostanski svet.