Vojna
Jesen 1941
V drugi razred gimnazije se z Ivi voziva vsak dan. Na avtobusu nas je kar nekaj dijakov. Jaz iz Iške vasi, štiri deklice z Iga in še več fantov. Dva iz Vrbljenja, lemenatarja. Spet stanujem pri Tetici, Ivi pa pri očetu Tonetu. Lastnik avtobusnega parka je domačin z Iga, garaže pa ima v Ljubljani, zadaj za Figovcem.
Tam ponavadi tudi čakamo na prevoz domov. Imamo se imenitno. Vožnjo izkoriščamo za izgovore pri jutranjem zamujanju pouka. V šoli je število učenk prepolovljeno. Gorenjk ni več, saj je Gorenjska okupirana z Nemci, Ljubljana pa z Italijani. Vmes je meja. A to se nas takrat ni kaj dosti dotaknilo. Še vedno smo brezskrbna družba dijakov.
Potem pa so se začeli vrstiti turbulentni dogodki, ki jih vseh ne morem časovno točno opredeliti. Vojna, o kateri sem slišala samo v gostilniških pogovorih pri starših v Iški vasi, je prišla k nam.
Peš domov
En dan čakamo avtobus za odhod, na postaji pred glavno gasilko postajo na Krekovem trgu. Avtobusa pa ni in ni. Z nami je tudi Žagarjev Tone, sin naše zlate sosede, dosti starejši od nas. Nagovori nas, gremo domov peš. Po Streliški cesti, čez Karlovški most in nato po Ižanski cesti na jug proti domu.
Ižanka je dolga, ni in ni je konec. Mrzel aprilski dan. Med dežjem se pojavljajo snežinke. Šele nekje sredi Barja nam nasproti pripelje avtobus, ki nas pride iskat. Še danes mi ni jasno, kako je do njega prišla novica, da našega prevoza ni. Tudi naslednji dan ga ni bilo in potem še dolgo ne. Teh naših brezskrbnih časov je bilo konec. Ljubljana je bila ožičena.
Pri tujcih v Ljubljani
Vsakodnevna pot z Iga v Ljubljano zaradi žice in kontrol ni več mogoča, zato se moram spet preseliti v Ljubljano. Pri iskanju stanovanja pomaga priljubljenost naše gostilne iz časov pred vojno. Pošljejo me k družini Fatur. Selitev moram opraviti sama. Čeprav sem vajena tujcev, mi je težko. Kako se znajti z meščani, kako se obnašati, kako obleči. Mnogo jočem, na skrivaj.
Gospod je gasilec, stanovali so v gasilskem domu. V družini so tri hčere in sin moje starosti, starša in še ena žlahta. S tem se začno moja bivanja pri tujih družinah. Ni prijetno. Kuhinja strašansko smrdi, ker se v njej pogosto kuha polenovka. Spim na divanu, na koncu postelje staršev in med vhodom v sobo z dekleti in vhodom v sobo staršev. Mini stanovanje z veliko stanovalci, s prehodnimi prostori in brez zasebnosti.
Srbečica
Zgodi se mi grozna stvar. Kje sem staknila srbečico, kdo me je poslal v bolnico, sploh ne vem. Znajdem sem s v bolnišnični kopalnici, smrdeči po žvevplu, s še eno žensko. Prvič v življenju vidim golo žensko telo, obilne dojke, pokrite z grdimi madeži. Menda se jim vsaj malo zasmilim, v tolažbo mi prinesejo mlećni riž, nato pa me skupaj s to žensko potisnejo v smrdečo kopel.
Po tem se je bilo treba vrniti v tujo družino. Nikogar ni, ki bi me objel, potolažil. Seveda nočem povedati, kje sem bila, čeprav od mene smrdi žveplo, ki ga vsi vohajo. Zlezem v posteljo, se pokrijem čez glavo in jočem, jočem. Zakonska postelja se trese od mojega gorja.
Beg iz Iške vasi
Pouk smo zaključili – verjetno – v maju. Vojna traja že eno leto. Atek in Mami preneseta vse vredno pohištvo iz hiše v vinsko velbano klet, da bi bilo bolj na varnem pred ognjem. Postelje, modroce, vse kar je lesenega in se je dalo prenesti. Dragocenosti zakopljeta.
Italijani požigajo vasi okoli Barja: Golo, Škrilje, morda še kje. Na ta način preganjajo partizane in njihove zaveznike. Mi vsak večer zbežimo od doma na Gornji Ig, da spimo na varnem. Mami je nosila hrano, Atek na ramenih nosi Oli, midva z Radkom z jokom in stokom sama lezeva v hrib. Spimo pri dobrih ljudeh, seveda na tleh.
Ko se ljudje začnejo množično umikati iz Iške vasi k sorodnikom ali znancem, se tudi mi preselimo k stricu Tonetu na Ig. Tu je drugačno okolje. Iška vas je revna in zaprta pred tujci. Na Igu pa stojijo visoke hiše, tu živijo bogati ljudje, veleposestniki.
Atka ustrelijo
17. junij 1942
Od mami sem jih kdaj dobila, Atek pa me ni nikoli ni udaril. En dan pa sem skoraj dobila klofuto, ko je nervozno iskal ključ od hiše v Iški vasi. Potem je odšel in se nikoli ni vrnil. Naslednjič ga vidim, ko ga prinesejo mrtvega, ustreljenega. Vidim škornje, ki štrlijo izpod rjuhe, in roko, ki je otrdela v takem položaju, da so jo morali zlomit, ko so ga dajali v krsto.
Našli so ga v Iški vasi, blizu italijanske postojanke, ustreljenega v hrbet. Kakor vem, je bil eden od prvih žrtev v naših koncih. Vojni teror in preganjanje civilistov se je stopnjevalo z začetkom partizanstvo in ilegale. Nikoli nisem izvedela, zakaj so ga ustrelili. Še odrasli med seboj se niso pogovarjali iz strahu pred izdajstvom, kaj šele, da bi kaj prišlo na ušesa nam, otrokom. Po vojni je Mami dobila spomenico.
Z Atkovo smrtjo se konča moje otroštvo, podre se cela naša družina. Mami doživi šok. Odklopi se, zanjo ne obstaja več ne svet, niti mi otroci. Oli, triletni otrok, zaman kliče še in še: Mami, mami! Nepremično sedi na dvorišču hiše številka 38, čez cesto, ure in ure, dneve. Izgubila sem Atka, najdražje bitje, zdaj še mamo. Naše življenje nima nobene vrednosti, nobenega smisla. Kje je izhod iz tega?
Pri stricu Tonetu na Igu
Ostali smo na Igu pri stricu Tonetu in stari mami. Njena gospodovalna osebnost je vplivala tudi na naše življenje.
Staro mamo vikamo, v njeni odsotnosti pa celo onikamo. To se mi je zdelo v redu, ker sem bila tega vajena. Sedaj pa zahteva, da vikamo tudi lastno mami, tetico, strica. Mami je tej zahtevi popustila. Ko je bilo treba reči mamici VI, se mi je zdelo kot da govorim s tujcem. Zelo težko sem to sprejela. Umrla je domačnost, nastala je boleča razdalja med mano in mamo.
Olici, moji sestri, vikanje dolgo ni šlo. Kot najmlajši ji mama ostane na ti. V pogovorih, ko smo bili skupaj, je bilo to še posebej čudno.
Tetica in Striček se zahtevi stare mame odločno upreta in z njima se še vedno tikam. Tudi zaradi tega lahko s Tetico ohranim bolj pristne odnose tudi kasneje.
V Iško vas
Mami ni bila sposobna obiskati Iške vasi. Preveč boleče je bilo soočenje z domačijo brez Atka. Tja sva šli midve s Tetico, da bi rešili kaj imetja iz zapuščene hiše. Našli sva bombardirano hišo. Italijani so jo zadeli z minometno granato z Ižanskega gradu, kjer so imeli topništvo. Naša hiša je bila tarča zato, ker je bila edina visoka hiša v vasi in so iz nje partizani streljali na Italijanske vojake v zvoniku. To vem, ker sem pri oknih našla prazne tulce nabojev.
Velb v kleti je prebit. Granata je pristala sredi kleti. Poškodovano je vse. Leseni deli so razcefrani. Vinski sodi so neštetokrat preluknjani. Iz razcefranih modrocev, ki naj bi zaščitili stvari, gledajo vzmeti kot otroške roke, ki se dvigujejo v prošnji. Pogled na to mi je od vsega najbolj ostal v spominu.
Na poti nazaj na Ig za nama začno streljati Italijani. Konj povsem ponori, divje je. Tetica izbere pravo pot, da pobegneva strelom. Z veliko sreče prideva na varno.
Požig Iške vasi
Drugič sva šli pogledat hišo, ko so Italijani Iško vas požgali. Zgodilo se je 5. julija 1942, ko smo na stričevem travniku grabili seno. Izza grajskega hriba se začne v nebo dvigovati gost dim, ljudje pa prestrašeno vpijejo ‘Gori, gori!’ Slutimo, da gori Kot ali Iška vas. Italijani, veliki strahopetci, z enim tankom brzgajo bencin, iz drugega bruhajo ogenj. Pustijo le šolo, v kateri stanujejo, in cerkev. Zvonik je praktičen za streljanje na ljudi.
S tetico se zadnjič v tej vojni odpeljeva v Iško vas. Ostrešja so kot črna strašila, med s podrtimi dimniki, stenami, ožganim drevjem. Povsod smrad po pogorelem senu, ožgani travi, zemlji, imovini. Naša hiša je skelet, s praznimi okenskimi odprtinami. Našo hišo vidiva le od daleč, saj do nje ni mogoče priti, cesta je polna razvalin.
Moje otroštvo je čedalje bolj kruto. Po Atku smo izgubili še domačijo.
Internacija vaščanov
Grozote vojne se nadaljuje z internacijo vaščanov. Pri kamionih je stoji župnik in izbira med zbranimi ljudmi. Preprosti kmetje, ki se jim ne sanja, kaj so partizani, kaj komunisti. Morda izbira po tem, kdo je po njegovem mnenju dovolj hodil v cerkev, dovolj daroval pri ofru. Z gesto roke jih izbere in naložijo ga na kamion. Kateri pelje na morišče, kateri v internacijo?
Internacija
Strička Franca Brezovnika odpeljejo v internacijo 27. julija.
30. julija odpeljejo Atkovega brata. Čeprav se je skrival, so ga vzeli z doma sredi belega dneva, kar je bilo neobičajno. Verjetno je bil izdan.
Toneta Jesiha skupaj z številnimi drugimi 1. avgusta. Tetico so odpeljali 8. avgusta, izven rednih masovnih paketov.
Te datume navajam, ker so verodostojni. Vse to sem gledala z lastnimi očmi, kot otrok z otroško dušo, postavljena v kruto realnost vojne. Marsikdo je v taborišču umrl. Njihovih kosti nikoli niso prepeljali na domačo zemljo.
O odpeljanih dolgo časa ne izvemo nič. Nobenih informacij o tem, kje so, kaj je z njimi. V negotovosti smo tudi zaradi lastnih življenj, saj nikoli ne veš, ali se boš znašel v naslednjem odvozu za morišče ali internacijo. Končno pridejo prve novice. Štriček in stric sta na Rabu, Tetica v Trevisu. O Tončku pa nič. Kasneje so strica prepeljali v Treviso, tako izvemo, da je tam tudi Tonček, Strička prepeljejo v Padovo.
Dolžnost nas otrok je bilo kropljenje mrtvih. Tako grem v pokopališki kamro kropit tudi mrtvega strica. Na golih tleh dve trupli z razbitima, izmaličenima glavama.
Od takrat nisem več prenesla pogleda na mrtveca.
Življenje na Igu
V vasi so ostali le starčki, ženske in otroci. Moške so pobili ali odpeljali. V stričevi hiši smo ostali: stara mama 76 let, mami 38 let in mi trije otroci. V hlevu so trije konji, dve kravi, nekaj prašičev in perjadi. Ker moških ni, vse delo opravljamo ženske in otroci. Mami je popolnoma strta, shujšana na 43 kg in s staro mamo ni dosti bolje. Ivi se umakne v Ljubljano, zato sem jaz, deklica pri trinajstih letih, najmočnejši delavec na kmetiji.
Najtežje delo je bila nošnja vode. Vodovoda na Igu namreč ni in vso vodo za kuho, pranje, ćiščenje, umivanje in živali je treba navoziti iz studenca sredi vasi. Vozili smo jo v čebru na kulcah z dvema kolesoma. Dovolj enostavna, da je vojska ni pobrala, uporabna pa vsestransko. Vse je na človeški pogon. Od težki del dobim grčaste roke, ki me spremljajo celo življenje.
Zelo težko delo je oranje. Mami je prelahka in ni težko obvladuje plug v brazdi. Jaz sem gonič, bosa, ves čas v strahu, da me konj pohodi, saj ne obvladam para konj. Nič kaj nista usklajena. Za nameček nas vse nervirajo krvi željni obadi.
Skrb za bližnje v internaciji je mami zdramilo iz čustvene otopelosti po izgubi Atka. Začela je sodelovati pri kmečkem delu na stričevem posestvu. Treba je bilo žeti, mlatiti, sejati, okopavati, pobirati pridelke. Naši dve njivi sta bili pod očesom Italijanov, v območju, kjer so se gibali partizani, strah in trepet Italijanov.
Studenec Ig
Pred vojno se je Ig imenoval vas Studenec Ig. Zaradi studenca sredi vasi z mrzlo, kristalno čisto vodo. V njem so plavale postrvi. Iz njega smo zajemali vso vodo. Urejen je bil tudi dostop za napajanje živali, kamor sem gonila goveda. Na kamnitih perilnikih so ženske spirale perilo.
Na začetku studenca je bila postavljena kapelica. Mislim, da je bil v kapelici narisan Sv. Martin, Ižanski zavetnik, ki revežu nudi vodo iz svoje čutare. Zaradi razširitve križišča so kapelico podrli. Škoda, kapelica je bila šarm sredi vasi.
Paketi za internirance
Ko smo izvedeli naslove naših bližnjih, ki so jih odpeljali v internacijo, smo jim lahko poslali paket, dovoljen je bil en na mesec. Tudi teža je bila določena. In škatla je morala biti zašita v blago.
Prepečenec, mastno prežganje, suho sadje, osebno perilo. Denar skrijemo tako, da ga zapečemo v ploščice prepečenca. Tudi kako pisemce. Peka prepečenca je zelo zamudno delo. Z Mami jih pečeva soboto in nedeljo, tudi čez noč.
Vsi paketi niso prišli do naslovnika, veliko so jih odprli in izropali. Tudi Italija je med vojno lačna.