Pri tujih ljudeh / 1942-43

K tujcem v Ljubljano

Jesen 1942

Mami me pošlje v šolo tudi naslednje šolsko leto, čeprav je v deželi vojna, Ljubljana okupirana in za žico. Sama ne dobi dovolilnice in ne sme v mesto, zato me med tuje ljudi pošlje samo, z besedami: ‘Uči se, drugega ti nimam dati’. Atka so ubili, domačija je požgana.

Ker denarja nimamo, ne bivam v samostanu pri Uršulinkah, temveč pri znancih na domu. Vzamejo me zaradi spomina na Atka, ki je bil kot gostilničar izjemno priljubljen človek. Zdaj stanujem na Ižanski 64. Imajo hčer edinko moje starosti, ki hodi v meščansko šolo. Tako kot Mija, ki stanuje v barakarskem naselju nedaleč stran. Mija je kasneje sošolka na učiteljišču in prijateljica za celo življenje.

Čeprav se gospodinja trudi, da bi naju obravnavala na enak način, ji vedno ne uspe. Ves čas čutim tegobe življenja pri tuji družini. Pri njih ostanem vse šolsko leto. Medtem odpeljejo njihovega očeta in zaprejo njegovo šestnajsletno nečakinjo v zloglasno Šempetrsko kasarno. O tem vem le toliko. Pred nama so vse precej skrivali.

Mitnice na žici okupirane Ljubjane

Ko so Italijani ogradili Ljubljano, je hiša na Ižanski 64 ostala tik pred mejo. Takoj za njo je stala mitnica.
Mitnice so bile na vseh vpadnicah v mesto. V njih velika tehtnica. Mitničarji so pregledali vsak voz in avtobus bus. Na vse, za kar so ocenili, da bodo ljudje v mestu prodali, so pobrali mitnino.

Šolanje pri Uršulinkah

Vsak teden imamo uro političnega predavanja, katerega rdeča nit je protikomunizem. Komunizem je proti veri, komunisti pobijajo duhovnike in požigajo cerkve. Prvikrat sem slišala besedo Tito. Predavateljica nam tako in podobno trpa v glave. Zoprna je, zagnana, nabita s sovraštvom in borbenostjo ter goreča zagovornica častilcev boga in okupatorjev. Pa še noslja. Takrat nismo razumeli, da se skupaj z vojno dogaja tudi družbena revolucija.

Zelo mi je všeč predmet higiena, kjer se učimo zame marsikaj novega in uporabnega. Splošno znanje o higieni med ljudmi na podeželju je namreč nizko. Nisem imela dobrih pogojev za učenje. Preveč nas je bilo v skromnem in pozimi mrzlem stanovanju. Toplo je bilo le v kuhinji.

Mala matura

Po italijanskem vzoru je srednja šola imela osem razredov. Po treh razredih gimnazije smo imeli malo maturo, po naslednjih petih pa veliko. Italijani so nam pustili pouk v slovenskem jeziku, italijanščina je bila le kot obvezen predmet.

Na mali maturi sem imela izpite iz slovenščine, matematike in italijanščine, morda še kateri, a se ne spomnim. Ni manjkalo veliko, da bi na maturi padla, ker na izpitu iz italijanščine nisem hotela odgovarjati na vprašanja. Leto dni nazaj so mi Italijani ubili očeta.

Na vasi po koncu šole

Po koncu šolskega leta se vrnem na Ig. Pri hiši je mlad fant, ki sta ga Mami in babica vzeli kot hlapčiča za pomoč. Koliko je star, ne vem. Verjetno je otrok iz velike družine. Spomnim se, da je bil precej neroden in plašen. Opravljal je delo v hlevu, zato sem bila tega prosta in sem lahko pomagala pri drugih delih.

S staro mamo se voziva po vaseh južnega roba Barja in nabavljava živali za zakol. To delava v tajnosti, saj je tako trgovanje pod italijansko oblastjo ilegalno. Živali dobiva le na podlagi zaupanja, ki ga ima Jesihova mesarica še iz časov pred vojno.

Rob Barja

Za Ig pravijo, da je na meji med Dolenjsko in Notranjsko. Govorica je menda mešanica obeh. Pojoča govorica. Čeprav so vasi na južnem robu Barja male in precej skupaj, se nekatere besede razlikujejo že med posameznimi vasmi.

Strahomer, Vrbljenje, Tomišelj, Brest, Matena, Loka, Iška, Iška vas, Gornji Ig, Kot, Staje. Na drugi strani Draga, Kremenca, Visoko, Dobravica.

Naveličani fašisti

Kraj Ig je že ograjen, ravno tako kot Ljubljana. Za Igom je gričevnat gozdnat svet, ki prehaja v Mokrc in naprej proti Dolenjski, na južni strani je Krim. Na drugi strani pa širno Barje. Partizani so bili v gozdovih v hribih in na Barju. Italijani so se počutili bolj varno za ograjo.

Fašisti se naselijo v tetini hiši, živijo tudi v enonadstropni Javornikovi hiši, ki se drži naše. Njihova borbena vnema je nizka. Zdaj so že vsega naveličani in nas civilistov ne gnjavijo več. Veliko jih je prišlo iz Afrike, kjer so se nekateri borili že leta 1936. Komaj čakajo odhoda domov.

O Italijanih nekaj izvemo od deklet, ki se z njimi družijo. Po vojni so ta dekleta zaznamovali in osramotili tako, da so jih ostrigli na golo.

Rodeo s kobilo Muro

Italijani imajo postojanko tudi na hribu v Zabrvi. Včasih je bila tam žandarmerija. Od kmetov zahtevajo, da jim dostavljajo hrano in pridelke. Enkrat jim tja peljemo hrano stara mama, jaz in hlapčič. Voziček vleče črna kobila Mura, ki je vsa vražja. Govorili so, da je dirkalni konj. Vpregali smo jo samo zato, da se je vsaj malo utrudila.

Na vrhu hriba oddamo hrano in obrnemo voziček. Takrat Italijanski vojak udari Muro po zadnjici in kobila ponori. Neverjetno, da jo pri njenem divjanju skozi ovinke stara mama uspe obdržati na vajetih. Še dolgo po vrnitvi smo vsi iz sebe. Nemalo težav in skrbi nam povzroča Mura. Lepa je, a za nas preveč ognjevita.

Kapitulacija Italije

Italijani izdajajo ljudem dovoljenja za odhod iz vasi. Tudi nam deklicam, dijakinjam, ki smo končale tri razrede nižje gimnazije. Ob obisku postaje ne razumemo nič, zato se zabavamo na račun potvarjanja italijanskih besed.

V družbi se čuti nemir, starejši morda celo kaj vedo ali vsaj slutijo, a nam otrokom skrivajo. Ne morem se spomniti, ali so nam septembra 1943 še dali dovoljenje za odhod. Spomnim se, da sem bila doma, ko je Italija kapitulirala.

Italijani neznosno kričijo. Skozi okna prvega nadstropja mečejo polne kjantarice rdečega vina, na cesti mečejo v zrak fašistične kape s cofi. Velik direndaj. Veselje. Prepričani so, da gredo po letih vojne končno domov. Kdaj so izginili iz vasi, ne vem. Skrivamo se v hišah, saj ne vemo, kaj se bo iz tega izcimilo.

Tetica se vrne iz internacije

Tetica je pride iz internacije že pred kapitulacijo, popolnoma osivela, spremenjena. Kako ji je uspelo priti na Ig, ne vem, to je ostala skrivnost, o tem se ni govorilo.

Vsi spimo v eni sobi s tesno zaprtimi okni tudi čez dan. Tetica nam pripoveduje iz življenja v internaciji. Bili so lačni več kot siti. Dajali so jim ravno toliko hrane, da so preživeli, a vsem ni uspelo. V pomoč so jim bili naši paketi, če so jih seveda dobili. Tudi Italija je bila lačna po toliko letih vojskovanja in so pakete s hrano kradli že na pošti.

Tetica v internaciji začne kaditi. Na ta način laže premaguje lakoto. Cigareta gre od ust do ust. Hrano iz paketa pa skrivaj deli otrokom ali jetnikom na drugi strani mreže. Tudi nečak Tonček je interniran v Trevisu. In njegov oče, Anton, ki ga v Treviso pošljejo z Raba. Strička Franca pa z Raba pošljejo v Padovo.

Čudne informacije polnijo mojo glavo. Sem trinajstletna deklica.