1935−36
V prvi razred stopim, ko še nisem bila stara šest let. Mama ima veliko dela, zato me k sebi vzame Tetica (tako kličem mamino sestro, teto Ivo), ki v Mokronogu uči prvi razred. Z menoj živi tudi sestrična Ivica, od mene starejša 4 leta.
Na ta čas imam lepe spomine, le enega grdega nisem nikoli pozabila in tega sem tetici mnogokrat tudi očitala. Učili smo se črko S. Treba je narisati račko, a jaz ne znam risati. Nikakor mi ni gre, tetica pa mi noče pomagati. Tetica mi v šoli ni prav nič popuščala, prej obratno, zdelo se je, da je zaradi sorodstvenih vezi do mene še bolj stroga. Verjetno mi je kasneje razložila, zakaj ne, a neljub spomin na to v sebi nosim še danes. Morda zato, ker imam tudi kasneje v življenju veliko željo izražati se s spisom in risbo.
Sicer so občutki, vezani na tisto obdobje, lepi. Ostalo je nekaj drobnih, nepovezanih spominov.
Preko dne smo kot družina veliko skupaj. Veliko hodimo, za sprostitev, na dolge sprehode po okolici, še več zaradi poti po opravkih, od doma v šolo, v cerkev na vrh hriba. Koles ni, res veliko pešačimo. Že pot od železniške postaje do Mokronoga je dolga nekaj kilometrov in le včasih nas je kdo zapeljal z vozom.
Ceste in poti niso tlakovane in zato v dežju s koraki mešamo blato. Za čiščenje čevljev sva zadolženi midve z Ivi. Najprej mazanje z globinom, nato loščenje. Za pet let staro punčko kar zahtevno delo.
Tetica je bila učiteljica z dušo in telesom. Med tem, ko opravlja ročna dela, naju sproti tudi uči. S sestrično Ivi doma opravljava razna gospodinjska dela in zato se včasih tudi skregamo.
V Mokronogu je bilo amatersko gledališče, v katerem tetica veliko sodeluje. V igre vključuje tudi naju z Ivico. S tem nama privzgoji zanimanje in ljubezen do gledališča. Imam celo nekaj fotografij v spomin na te zanimive čase.
Seveda je za vse obvezna maša. Tetica in striček jo obiskujeta po dolžnosti, kot državna uslužbenca: učiteljica in orožnik. Cerkve so na hribih, še več napornega pešačenja. Predvsem mi je zoprn režim strogo predpisanega vedenja v cerkvah.
Dobro se spomim Miklavževega večera. V veliki dvorani me pokličejo na oder, da prejmem darilo. Miklavž se mi zdi sumljivo podoben stričku in to tetici tudi povem. Kje pa, seveda ne! je odgovor. Saj je bil doma takrat, ko smo odšle in tudi takrat, ko smo prišle nazaj domov. Kdaj so mi razkrili resnico, se ne spomnim.
