Tetica
Julij, 1954
Striček, mož od Tetice, zboli na trebušni slinavki in umre 6. julija 1954, star komaj 57 let. Ravno na ta isti dan moja sestrična Ivi rodi hčerko Veroniko. Z možem oficirjem sta živela v Beogradu. Ivi je že prej rodila sina, a je kmalu po rojstvu umrl.
Ivi hčerko Veroniko pusti pri Tetici. Tetica je mlada vdova, stara 52 let in se na Veniko, kakor jo kliče, izredno naveže, kot bi bila njena lastna hčerka. Življenje z vso občutljivostjo popolnoma posveti le njej. Tudi vsi mi okoli nje. Kamorkoli gremo, je Venika zraven. Vse se vrti okrog nje, sicer je ojoj. Tetica je namreč duševno labilna oseba.
Pred sedmimi leti je izgubila mamo, na katero je bila izredno navezana. Ob njeni smrti je doživela šok in se nekaj časa celo zdravila v bolnici za živčne bolezni v Polju. To je bila grozna izkušnja. Vsi pacienti so bili skupaj – izgubljeni ljudje, zdravljeni pijanci, idioti. Tetica je bivala v sobi skupaj s pijanko, ki je redno doživljala delirije. Bili so praktično zaprti, vrata niso imela kljuk okna so bila zamrežena. Obiskovala sem jo jaz, noben drug ni imel časa.
Tetica po osvoboditvi spet uči, z vsem žarom. Ko jo z dekretom premestijo na službeno mesto na Rakitno, je zelo razočarana. Nato še smrt strička. Mami me pogosto pošlje k njej, da ji delam družbo. Sama za to nima časa, saj obnavlja hišo. To leto uspe obnoviti pritličje hiše in se z Oli končno preseli nazaj v Iško vas.
Stanovanje
Mami nam otrokom želi omogočiti dostojno bivanje, zato v Ljubljani za Bežigradom kupi trosobno stanovanje. Stanovanje je trenutno zasedeno, po dogovoru pa naj bi se stanovalka kmalu preselila v drugo stanovanje. Tako kot mami je tudi ona med vojno izgubila moža in ostala s tremi otroci. Stanovanja ne izprazni, z izgovorom, da je blizu Gramozne jame, kjer so ji ustrelili moža.
Čeprav se izkaže, da spomin na moža ni tako globok, da ne bi kasneje rodila še enega otroka, sodišče odloči njej v prid in stanovanja nikoli ne dobimo. Ta finančna izguba in še bolj zloraba zaupanja ljudi, njenih starih znancev, Mami izredno prizadane in boli do konca življenja.
Tako sva z Radkom kljub lastništvu stanovanja životarila v mali sobici. Oba hodiva v službo. Zaradi vseh teh težav in pomanjkanja finančnih sredstev pustim študij in grem v službo na Kemični inštitut. Radko ob delu še redno dela popoldansko srednjo tehnično strojno. Radko štiri leta gara, da pridobi izobrazbo, ki jo je zamudil zaradi mladostne nepremišljenosti.
Tudi to mami zelo boli. Spet sem jaz tista, ki pomaga v težavah bratu, zraven pa tolaži mamo. Vse to mi jemlje energijo in dokončno opustim misel na nadaljevanje študija.
