Učiteljišče in obnova / 1946−47

Jesen 1946

NekaJ študentov zapusti Učiteljišče in se vrne v redno šolanje, zato nas razdelijo v dva oddelka. V oddelku A smo dekleta in 9 fantov, skupaj 30, v B pa 30 deklet. Najstarejša sošolka in sošolec sta rojena leta 1923, potem pa so še iz 1926, 1927, 1928 in 1929. Jaz sem med najmlajšimi. Zaradi teh starostnih razlik so naši medsebojni odnosi drugačni kot prej. Starejši so nam so vzorniki, umirjajo nas v mladostnih furijah, nas mnogokrat zastopajo pred profesorji.

Na splošno so profesorji do nas razumevajoči. Ves čas poudarjajo, da smo mi tisti, ki bomo ljudem prinesli znanje, slovenščino, zavest, da smo svobodni. Takšni časi so. Obstajajo otroci na podeželju, ki v šoli sploh še niso slišali slovenske besede. Obstajajo kraji, kjer šol sploh ni.

Zelo lepo se razumemo, mnogokrat ostajamo v šoli tudi popoldne. Majda nam najprej igra harmoniko, potem pojemo, nato prepisujemo profesorjeve zapiske, saj slovenskih učbenikov ni. Lepi, brezskrbni časi. Punce se ne šminkamo in ne lakiramo nohtov. Pari, če sploh so, se javno ne kažejo. Največja skrb nam je bil učni uspeh, ampak ta ni bil problem pri nobenem.

Stanujem v Trnovem, pri družini Cimperman, dobri znanci in gosti v naši gostilni v časih pred vojno. Imam odlične pogoje za učenje. Res pa veliko pešačim, saj v Trnovem ni tramvaja. Velikokrat prestopati pa se mi tudi ni dalo.

Tramvaj v Ljubljani

V Ljubljani je vozil tramvaj od cerkve na Rakovniku do Magistrata. Od Viča do Remize v Šiški in skozi mesto prek Tromostja do Most. Bežigrad ni imel tramvaja. Za zadnji dve progi ne vem točne trase, ker sem se vozila le na dolenjsko stran in iz centra v Moste.

Obnova Ljubljane

Po osvoboditvi je veliko prostovoljnega in udarniškega dela. Tudi nas študente angažirajo za pomoč pri gradnji stanovanjskih blokov. Spomnim se dela pri gradnji Litostrijskih blokov v Šiški, stanovanj za delavce v novi veliki tovarni Litostroj. Strojev je malo, naše delo je ročno, na gradbišču podajamo opeko. Veliko se gradi po celi deželi. Tovarne, predvsem opekarne, ne zmorejo zadostiti vsem potrebam. Ljudje si opeko izdelujejo sami.

Jugoslavija se po vojni militarizira, jasno, vedno več je vojakov. Ti so priviligirani v čakalnih vrstah za stanovanja.

Nevarno življenje

Življenje tudi po koncu vojne še vedno ni povsem mirno. Marsikateri sodelavec, somišljenik domobrancev ali okupatorjev se še vedno skriva. Skrivači jim rečemo. Če ga odkrijejo, so nevarni. Poznam človeka, ki je bil pred vojno pomočnik v mesariji pri stricu. Med vojno je bil partizan, umrl pa je od roke skrivača dve leti po vojni.

Država po koncu vojne začne iz nič, brez zalog hrane. Da nahrani prebivalstvo, kmete prisili v obvezno oddajo pridelkov, kar jih seveda spavi v slabo voljo in v upiranje.

V tem času se dogajajo mini boji za oblast tudi na osebnem nivoju, zlorabe privilegijev za osebno okoriščanje posameznikov in njihovih družin in prijateljev. Dogajajo se družbene in socialne krivice, ki jih rodi strah, ali pa domišljavost ljudi, ki so prevzeli oblast.

Delovne počitnice

Poletje 1947

Vse te stvari gredo mimo nas, vsaj mimo mene. Vpeta sem v kulturno delo na Igu in na Učiteljišču. Brezskrbna, vesela.

Med počitnicami študentje hodimo v počitniške kolonije ali na delovne akcije. Dijaki in študentje so gradili proge Brčko – Banoviči in Šamac – Sarajevo, pa tudi razne ceste v Sloveniji, recimo dolenjsko avtocesto.

Dodaj odgovor