Predvor
Počitnice 1948
V četrtem letniku Učiteljišča me pošljejo z otroci v kolonijo v Predvor na Gorenjskem. Stanujemo v graščini sredi vasi. Vsega tega se spomnim slabo, vse je preglasil spomin na dogodek, zaradi katerega so me potem kazensko prestavili v kolonijo Tolmin.
Šli smo na hrib Zaplato, ki je nad krajem. To je menda moj prvi podvig v hribe. Tam smo prenočili na skupnih ležiščih. Sredi noči se zbudim in na sosednjem ležišču opazim čudno gibanje ene izmed uslužbenk v koloniji. Zame je bil to čuden pripetljaj, ki je vzburil domišljijo.
O tem veselem nočnem direndaju sem pisala svoji prijateljici, ki je bila pred tem v tej koloniji. Na razglednici … Naivnost pa taka! Informacija o mojem pisanju je prišla nazaj do nas in morala sem oditi drugam.
Iz tega sem se naučila modrosti, ki sem se je držala vse življenje. Ne govori o ljudeh slabo, če nimaš reči nič dobrega. Izdajstvo me je naučilo tudi previdnosti v odnosih z ljudmi.
Tolmin
Premestitev Tolmin je imela tudi dobro plat. Zemljepis sem imela vedno rada. Sedaj sem spoznavala kraje v živo, moj krog znanja se je širil. Kolonija je bila v internatu ali mladinskem domu, bolj na samem blizu reke Soče. Skrbela sem skupino deklic od prvega do osmega razreda. Kar zahtevno, zaradi velike starostne razlike med njimi, in njihove muhavosti.
Kar nekaj neprespanih noči me je to stalo. Spale smo skupaj v istih spalnicah. Prvošolke bi rabile ob sebi mamice, osmošolke pa so – jasno – hotele čim dlje od mene, nadzornice. Veliko truda in stalne čuječnosti je bilo potrebno za mirno sožitje med njimi. Kar dobra šola vzgoje je bila to zame.
Primorski ljudje, ki sem jih tokrat prvič spoznala, so bili izredno ljubeznivi. Še dolga leta sem se dopisovala z dvema Solkankama. Kuharica pa sem na stara leta videvala v Piranu. Živela je v stanovanju nad gostiščem Ivo.
—
Ostali čas počitnic preživim na Igu. Hiša v Iški vasi je še vedno pogorišče. Nobenih možnosti za dohodek, s katerim bi obnovili hišo.