Ptuj, september 1948
Moji domači še niso pripravljeni na to, da grem od doma. Predvsem Tetica se zelo trudi, da bi jaz dobila službo čim bliže domu, blizu Iga. Hvaležna sem ji za vse, kar je storila zame, me učila in vzgojila, vseeno pa si želim znebiti se njenega vpliva. Do nas otrok je bila zelo posesivna.
Na Ptuj
Mene delovno mesto že čaka. Učitelji smo iskani, na delovna mesta nas pošljejo z dekretom Ministrstva. Ugovorov na dekrete ni. Zaradi težav z glasilkami ne grem za učiteljico, ampak dobim službo tajnice na Gimnaziji Ptuj.
Ptuj se šteje kot mesto, a v njem je zdaj zelo malo ljudi. S kapitulacijo nemške vojske je odneslo tudi vse njihove pristaše, nemškutarje.
Štibelc
Meni je mesto seveda popolnoma neznano. Stanovanje poiščem prek mestnega urada. Dodelili so me k starejši družini. Sprejmejo me s slabo voljo, ker morajo stanovanje oddajati proti svoji volji. Hiša je zelo velika, prej so imeli mesarijo, mene pa kljub temu vtaknejo v štibelc, majhno sobo, v katero se vrata niti ne odprejo na stežaj, saj je postelja od stene do stene, poleg omara, pod oknom lesena mizica z lavorjem in vrčem za umivanje. Mini kopalnica.
Na gimnaziji, kjer delam, je 8 razredov. Profesorjev je veliko, vsi so poročeni, razen najmlajše, profesorice slovenščine, pa še ta je od mene starejša enajst let. Do mene zelenokljune deklice so pokroviteljski, vendar prijazni. A na dom, prijateljsko, me nihče ne povabi. Med neznanimi ljudmi sem osamljena, počutim se nedobrodošlo. Stanujem na drugi strani Drave, vsak dan grem čez most v službo.
Lakota
Zajtrka in večerje nimam, kosilo jem v menzi. Hrana ni dobra. Mnogokrat iz juhe odrivam na rob riževe črvičke. Ali pa bi bila še za kosilo lačna. Za ta kosila moram v menzi oddati svojo mesečno živilsko karto. Dobimo jih za vsak mesec, meščani brez njih v trgovinah ne moremo do hrane.
Ostalo mi je le toliko karte, da sem si lahko vsak mesec kupila dva kilograma kruha. Da kaj pojem tudi za zajtrk in večerjo, mi Mami vsake toliko pošlje paket s hrano. Skuhati pa si sama v svojem šteblcu ne morem nič. Gospodinja ne pusti. Ob hladnih dnevih mi dovolijo, da tudi popoldne ostanem v gimnaziji na toplem. Zvečer in ob nedeljah, ko je gimnazija zaprta, pa v svoji sobi berem pod pernico in z rokavicami na rokah, tako je mrzlo.
Ker sem brez družbe, grem pogosto domov k Mami, čeprav samo za en dan (pouk je tudi ob sobotah). Vračam se s polnočnim vlakom iz Ljubljane. Na Pragerskem čakam v smrdljivi čakalnici od pol štirih do šestih zjutraj za vlak na Ptuj, in če s postaje tečem, mi uspe priti s prtljago vred v službo točno ob sedmih.
Gledališče
S časom se v mestu udomačim in postanem prefekta v internatu. S to službo dobim poleg kosila še zajtrk. Lačni časi so, že en dodatni obrok je dovolj dober razlog za menjavo službe. Ko umre knjžničar, ne dobijo nikogar, ki bi lahko to delo opravljal, knjižnico preprosto zaprejo.
Večere si zapolnim s svojo ljubeznijo, gledališčem. Delam kot šepetalka. Moj prostor je v kabini, ki sredi odra malo štrli iz tal. Sodelujem na vseh vajah in poznam cele predstave skoraj na pamet. Igralci so večinoma amaterski, le dve mladi igralki sta z akademije. Ena od njih je Nada Božič, s katero se kasneje srečujem v Celju.
Beg pred stenicami
En dan na pernici zagledam stenico. Kako izgledajo, vem še iz internata. Gospodinja se ne čudi. *’Seveda, vsako pomlad pridejo iz svojih skrivališč.’* Ob pakiranju skromne imovine jih najdem cele povorke. Še dobro, da niso prišle do mene. Nemudoma izkoristim prijateljsko vabilo profesorice Vide in se preselim k njej.
Zdaj imam boljšo sobico s svojim vhodom, v hiši nasproti gimnazije. Lahko si sama pripravim kakšen obrok. Inštruiram matematiko in v plačilo dobim jajca, zelenjavo, sadje. Življenje postane bolj rožnato. Nova gostiteljica me tu in tam povabi na stročji fižol ali paradižnik v solati, jemo iz iste sklede, kot doma.
Nazaj v Ljubljano
V Ptuju sem dokaj nesrečna. V zbornici so z menoj vsi zelo prijazni, toda izven službe nimam družbe. Še knjižnica je zaprta, ker je knjižničar umrl. Vseskozi mislim na vrnitev v Ljubljano. Vrnem pa se lahko šele, ko najdem namestnico za delo v tajništvu Gimnazije.
V Ljubljano se vrnem 15. oktobra 1949.