Celje, 1966
Drugi sin – Tadej
V naslednjih letih doživimo marsikaj veselega in žalostnega. Življenje ni posejano z rož’cami, pa kljub temu se odločiva za še enega otroka. Tik pred rojstvom Tadeja umre Darkova mama Tinca. Velik udarec za naju.
Mateja pripravljava na to, da bo dobil bratca ali sestrico. Zadnje mesece nestrpno prisluškuje dogajanje v mojem trebuhu. Sodeluje v pričakovanju, o katerem jaz pri svojem bratu in sestri nisem smela nič vedeti. Le ena generacija prej, pa tako velika razlika v življenju. Vmes se je zgodila vojna, družbena revolucija, zatrli so vpliv Cerkve na družbo, z vasi sem se preselila v mesto.
Težave z varstvom – drugič
Zame nepozaben trenutek, ko v bolnico stopita Darko in Matej s šopkom ivanjščic. Prisrčno objemanje in ponos očeta dveh sinov. Predporodniških dni ne izkoristim, ker so tako ali tako šolske počitnice. Je pa same porodniške zdaj več, štiri mesece in pol in kasneje še nekaj dodatnih tednov samo polovični delovni čas. Zame to ne pride v poštev, saj ni mogoče učiti matematike z dvema učiteljema. Spet imam urnik z luknjami zaradi dojenja in dobre prijateljice, ki pomagajo z varstvom.
Vrtcev je zelo malo. Prednost v njih imajo delavke, ki začenjajo delo zgodaj zjutraj. Nisem vajena izsiljevati, a zdaj sem tako obupana, da zagrozim z odhodom v drugo službo. In potem se – ker je učiteljev matematike res zelo manjkalo – takoj najde prostor v vrtcu tudi za mojega sina. Žal mi je bilo Mateja, da je prikrajšan za druženje z vrstniki. Zdaj se ponovi kalvarija z iskanjem varstva za Tadeja.
Gradnja hiše
Leta 1965 začneva z gradnjo hiše, polovice dvojčka v Škvarčevi ulici. Na ta konec Celja sem želela, ker je bil najbliže Ljubljani. Nikoli se nisem sprijaznila z življenjem na Štajerskem. Preveč sem bila nesrečna v Ptuju. Želim si nazaj v Ljubljano. Služb ni težko dobiti kjerkoli. Sploh pa si ne želim hiše, ki me bo prikovala v Celje.
A Darko vztraja, pri tem mu pomaga moja Mami. Spet se začne finančna stiska, šparanje. Kredit dobiva le za gradnjo do tretje faze, ostalo delava sama. Darko se vozi z avtom po gradbiščih blokov kot nadzorni arhitekt, jaz hodim peš dva kilometra daleč na gradbišče hiše kot gradbeni delavec. Imam šoloobveznega Mateja in dojenčka Tadeja, ves prosti čas gre v gradnjo hiše.
Selitev v hišo
Po dveh letih, 1967, se selimo v hišo. Do konca sem izmučena. Tik pred selitvijo, z zapakiranimi stvarmi v škatlah, gremo v Piran na počitnice. Tadej še ni enoleten. Z nami gresta Mami in Tetica, da se lahko na počitnicah spočijem tudi jaz.
Okolica hiše še ni urejena, jasno, to vedno pride nazadnje. Avgusta se preselimo v hišo. Ker zdaj živimo dlje od centra mesta in od šole, je zame vse še težje. V sužbo hodim dva kilometra daleč, dvakrat na dan, dopoldne skupaj z Matejem. Dan za dnem sem v obupu, razdvojena, utrujena od doma in šolskega dela. Za vse sem sama. Darko gre v službo ob šestih zjutraj in je tako vpet v svoje delo, da o težavah doma malo ve. Reagira samo, ko mu hišna pomočnica stopi na živec z glasnim topotanjem po stopnicah.
Varuške
Z varuškami je na sploh križ. Dokler je najdemo, mora Tadej v Iško vas k Mami. Ko jo končno dobimo, pa gre vse narobe. Slabo pospravlja, včasih sploh ne pride. S pogodbo o delu je tako zaščitena, da je niti odpustiti ne moremo. Naslednja razgraja po stanovanju. Nekaj dni po odhodu njena mati vrne družinsko zlatnino, ki nam jo je ukradla.
Končno se mi nasmehne sreča. Srečam učenko Marto, ki išče službo pomočnice. Pri nas osta dolga leta, poštena in skrbna do Tadeja in Mateja, kar mi je najbolj važno. Razbremenjena skrbi za sinove je šlo vse laže. Uspelo mi je, da je tudi Tadej prišel v vrtec s šestimi leti in se privadil na družbo še pred šolo. Iz tega časa imam nekaj lepih daril, ki so jih otroci ročno izdelovali.
Pogled nazaj
Ko gledam na tisti čas mojega življenja skozi današnje oči, vem, da sem garala dosti preveč. Ni bilo vredno. Pozabljala sem nase, na svoje talente in interese. Od življenja sem pričakovala več; potovanja, gledališče, družabno življenje. Med neprestanim delom pa so priložnosti polzele mimo, nato pa usahnile. Grenko je, ko spoznanje o tem pride prepozno.