Učiteljišče v svobodi / 1945−46

Šolsko leto 1945−46

Internat

Stanujem v internatu na Ambroževem trgu. Prej je bil to samostan. Samo dekleta, dijakinje vseh starosti. Vsaka skupina dijakinj ima svojo prefekto, ki z njimi dela in jih vodi. Navadno so to študentke, ki si na ta način zaslužijo stanovanje in prehrano. Morda tudi plačilo, a to mi ni znano. Učiteljiščnice stanujemo v posebni stavbi, ki ji rečemo Kurja vila. V njej imamo tudi učilnico. Le jemo skupaj z ostalimi dijakinjami v skupni jedilnici.

Naša prefekta ni študentka, ampak je obenem tudi ravnateljica internata. Ves čas nam poudarja, da se moramo zavedati odgovornosti poklica, ki ga bomo opravljale. Zato moramo pametno in odgovorno živeti že v času študija. Učimo se brez nadzora. Imamo predpisan red, ki pa smo si ga včasih prireredimo po svoje. Prosti čas včasih preživimo tudi precej razigrano in otročje. V skupnem bivanju mladih se rodi mnogo domislic in te naredijo druženje še in še zabavno. Na to bivanje imam zelo lepe espomine.

Dijaki

V sosednjem internatu, kjer je bilo včasih Marjanišče, so dijaki. Tudi bodoči pesniki Pavček, Menart, Zlobec, igralca Kralj Boris in Marjan, pa bodoči zdravniki, inženirji. ilc Polde in še in še. Tudi dedi Darko je bival tu. Iz teh dveh internatih pride veliko znanih strokovnjakov, kulturnikov. Se pravi, da smo bili kar pridni dijaki, čeprav včasih mladostno razposajeni. Pa tudi prve ljubezni so bile.

Telovadni zlet

S fanti veliko igramo Med dvema ognjema. Skupaj hodimo na telovadne vaje na Plečnikov stadion, popoldne vsak dan. Vse mora biti izpiljeno. Pripravljamo se na veliki Telovadni zlet in v to predstavo so vključene vse srednje šole. Vsaj mislim, da je bilo tako.

Stenice

V tem letu pa v Kurji vili spoznamo stenice. Za en teden se preselimo na podstreho v dvorano za kulturne prireditve. Med tem pa Kurjo vilo tesno zaprejo in jo zaplinijo ter tako stenice uničijo. Pokazali so nam jih v vžigalični škatlici. V dvorani pa spimo skupaj, nas vseh 30. O kaki intimnosti ni govora. Veliko pa je smeha, zbadanja in govorjenja vse vprek. Nekatere moje kolegice se zato učijo v miru zgodnjega jutra kar v postelji. Poskusim tudi sama, a le enkrat, saj sem ob knjigi zaspala. Od nekdaj sem večerni človek in takšna sem še danes.

Prireditve

V internatu so tudi prireditve. Prefekta, ki jih vodi, me redno vklučuje v igro in organizacijo. Sama izbiram sodelavke, s katerimi hodimo ven iz internata po material in rekvizite, na primer uniforme in puške v vojašnico, ali po narodno nošo. itd. itd. Izberem si takšne, da je vedno veliko smeha.

Ko nastopamo v Frančiškanski dvorani, imam vlogo skupaj z Borisom Kraljem. O, kako me potem kolegice zbadajo! Ob slovenskem kulturnem prazniku s kolegico nastopava po tovarnah. V narodni noši deklamirava Ob železni cesti. Ona je ona, jaz njen predragi. Recitacija ni najbolj ubrana, saj se smejiva do solz. Meni moške gate gledajo ven izpod plašča. Smešno za umret. Pa še mnogo tega. Zabavno, veselo, nepozabno. Še vedno živi spomini na brezskrbno mladost sedemnajstih let.

Gledališče

Učiteljiščnice lahko gremo v gledališče. Seveda vse predstave gledamo z najcenejšega prostora, dijaškega stojišča. Danes tega ni več. Še cenejše je stojišče imen, t.i. Oksenštant na galeriji. Punce poznamo vse igralce in igralke. Nekateri z igralsko akademijo izpred vojne, drugi amaterji samouki iz partizanskih gledališč. Meni se vsi zdijo imenitni. Velikokrat grem v opero, isto predstavo tudi večkrat. Arije znamo na pamet in jih prepevamo v internatu.

Matematika

V 2. letniku nas je dijakov malo, zato združijo A in B razred. Zaradi pomanjkanja učiteljev v državi morajo vsi, ki so rojeni pred letom 1929, v tečaje A, B, C. V C so najstarejši, ker so verjetno že imeli več zaključenih let šolanja.

Imam srečo, za razrednika dobim odličnega matematika, tudi pisca učbenikov, prof. Šušteršiča. Tudi ostali profesorji nam dajo veliko znanja in od nas tudi veliko zahtevajo.
Mine še eno šolsko leto, prijetno, veselo, sproščeno.

Konec šolskega leta

Poletje 1946

Moja družina še vedno živi na Igu. Hodimo pospravljat ruševine na hiši v Iši vasi, a o obnovi ni govora. Premoženja nimamo nič. Kadar sem doma, pomagam pri delu na polju in pri Tetici na vrtu.

Striček se vrne proti koncu leta 1945. Prepotoval je skoraj pol Evrope, da se je vrnil v Jugoslavijo. Prometne povezave v letu po vojni so slabe, porušena so cela mesta, pretrgane ceste, železniške proge, podrti mostovi. Tudi nevarnost skrivajočih ljudi. Na poti je večkrat lačen kot sit. Ljudje nimajo hrane niti zase.

Aktivno sodelujem v gledaliških igrah. Tetica me pošlje v tečaj gledališkega šminkanja. Frizerski salon na sedanji Trubarjevi ulici, ki je verjetno izdeloval gledališke lasulje in brke. Na tečaju nas učijo spremeniti mladce v starce in obratno. Lepimo si brade in brke, barvamo obraze. Tečaj traja več dni. Naučim se veliko. Minejo še ene počitnice, delovno a vendar prijetno.

Z mladinci se kdaj odpeljem na miting. A mami me zelo težko pusti. Tudi kadar me, je ura prihoda domov strogo določena, ob desetih zvečer. Enkrat res zamudim, pa ne po svoji krivdi, in za kazen me mami ne spusti v hišo. Šele po dolgem joku in prošnjah mi odpre vrata. Pot tistem dolgo ni izhoda. Bila sem stara 17 let.

Dodaj odgovor