Osvobojeno ozemlje Ig
Jesen 1943
Tetica nas otroke uči partizanske pesmice. Na oknu glej obrazek bled, Bilečanka in druge. Po umiku Italijanov na Ig pridejo partizani, tu imajo štab. Urejajo življenje na osvobojenem ozemlju. Tetica začne poučevati, me ne gremo v Ljubljano, ampak ostanemo doma, zaradi obljube, da se bo naše šolanje nadaljevalo na Igu.
Nazaj k Uršulinkam
Po enem mesecu nas vseeno pošljejo v Ljubljano. Zamudile smo več kot mesec pouka. Spet sem pri Uršulinkah. Ljubljana je sedaj pod okupacijo Nemcev. Ne učimo se več italijanskega jezika, spremeni se zgodovina, spremeni se šolski sistem. Mala matura se prestavi na konec četrtega razreda nižje gimnazije. Nune, ki so me sovražile, pa so ostale iste.
Karmeličanke
Zaloška cesta ni prav široka cesta. Na koncu je samostan karmeličank. Povedali so nam, da so tu nune iz bogatih družin, saj so morale vstopiti z balo in verjetno tudi lasten denar za življenje. Živele so skromno, niso pa opravljale nobenega dela za skupnost, le molile so. Drugače kot Uršulinke, ki so se ukvarjale s pedagoškim delom in verjetno zaslužile dovolj, da so se s šolninami same preživljale.
Neka nuna iz uršulinskega samostana nas pelje na obisk k svoji mladostni prijateljici, eni od karmeličank. Sprejemejo nas v malem prostoru, na steni malo okence z lesenim polknom. Ko se je polkno odprlo, se je pokazala reža, skozi katero sta se prijateljici na kratko pozdravili. To je bilo vse, kaj več ni bilo dovoljeno. Videli se nismo. Te nune niso smele niti na pogreb svojcev. Po vojni so ta samostan podrli in Zaloško cesto razširili.
Pristavec – ampak drug
Realitetno pisarno, precej bogat je bil, je imel skupaj z ženo nad Figovcem. Pisal se je Pristavec. Kljub priimku z nami ni bil v sorodu, poznali pa smo jih, ker sta imela avto že pred vojno in sta bila pri nas v Iški vasi stalna gosta. Dobro sta se znašla tudi pod nemško okupacijo.
Ta gospod Pristavec me vzame iz internata k sebi na stanovanje v razkošno hišo v Bohoričevi ulici. Njegova žena je zelo ukazovalna, zahtevna, domišljava. O njihovem življenju ne smem vedeti nič. Obravnavajo me kot deklo. Gospa na vrtu dela v usnjenih rokavicah, jaz se z vrtnicami borim z golimi rokami. Opravljam tudi druga gospodinjska dela. Imam pa svojo malo sobico in dobre pogoje za učenje.
Njun sin Zoran je precej starejši od mene. Z njim se lepo razumem. Mil in dober človek, kot njegov oče. Zoran z mano deli skrivnost, ljubezen do Vide, ki je doma Pod Ježami, blizu njihvega doma. Na nočni omarici ima njeno sliko. Na hrbtni strani slika dekleta, ki mu jo je namenila mati. Iz bogataške družine v Trstu.
Tržaška družina je bila pripravljena oddati svojo hči Zoranu v Ljubljano, a da hiša ne ostane prazna, v zameno hočejo mene. Dovolj sem črnolasa, da bi me lahko obdržali kot svojo in vzgojili v Italijanko. Temu nasprotujem, a moja beseda ne zaleže dosti, vse je že pripravljeno za moj odhod. Mami seveda ne sprašujejo, nanjo se ne ozirajo, saj je daleč na kmetih in brez možnosti prihoda v Ljubljano.
Med tem pride v isto hišo stanovat tudi Tetica. Takrat se je skrivala pred Nemci in belogardisti. Da jo je gospodar Pristavec lahko pripeljal, je moral imeti pri upravi strašno dobre zveze. To se izkaže kot velika sreča zame. Tetica se ideji o zamenjavi odločno in uspešno upre.
Gospa Kozmik
Zamera je velika in začne se šikaniranje s strani stanodajalcev. Neki žalostni dan pa na tramvajski postaji k tetici stopi stara znanka iz Iške vasi, gospa Kozmik, in ji ponudi stanovanje na svojem domu. V hiši na Povšetovi 95, živita s 3 letnim sinčkom, mož ji je nedavno tega umrl.
Še ena selitev zame. Dobiva svojo sobico, a le eno posteljo. Tudi za to sva hvaležni. Tetica je še vedno na preži zaradi nevarnosti, da jo odkrijejo, in spet zaprejo.
Kruh
Živimo na karte. To pomeni, da vsak mesec dobimo kos kartona, s katerim lahko kupimo hrano. Pri vsakem nakupu del kartona odstrižejo. In ko kartona zmanjka, te hrane ne moreš več kupiti. Največ lahko dobimo makaronov.
Iz makaronov in enotne moke tetica peče kruh. Moko preseje, da dobi posebej otrobe in posebej belo moko. Otrobe doda namočenim makaronom, moke pa le toliko, da se namočeni poc sprime. Iz tega speče kruh. Belo moko nese prodat na trg, kjer jo menja za perilo in blago.
Obleka za birmo
Mene v šoli grdo gledajo, ker sem stara 14 let, pa še nisem bila pri birmi. Tetica nekje stakne blago za mojo novo obleko. Sama pa si jo za to priložnost izposodi. Spomnim se velike gneče v stolnici. In darila. Prazna škatlica za zobno ščetko in prazna škatlica za milo.
Tetina prijateljica iz internacije, tudi učiteljica, doma iz Luč v Savinjski dolini, se v Ljubljani skriva z možem in hčerko. Drugo hčer in sina ima v partizanih. Zame speče deset zelo dobrih piškotov, tetici pa posodi obleko.
Obleko, ki sem jo nosila, takoj po birmi pobarvamo, da je uporabna za boljše priložnosti. Do sedaj sem tri leta nosila ves čas le eno in isto obleko. Črno, tudi pobarvano iz rožaste. V šoli nosim črne šolske halje. Vse je kar naprej v pranju. V požigu domače hiše smo izgubili vse, novega ni moč dobiti. Skrajno pomanjkanje vsega. Pravo nasprotje današnjega, ko je vsega preveč.
Pri gospe Kozmik nama je kar lepo. Sčasoma me sprejme v svojo spalnico. Skrbim za njeno frizuro. Lase navijam na papirčke, vojni navijalci so to bili. Domačnost med nami je čedalje večja.
Družina v internaciji
Kje vse je bil Striček, tetin mož, ne vem. Leta 1944 tetica izve, da je v zaporu na sodniji. Ker sama tja ni mogla, saj bi jo zaprli, pošlje na obisk mene. Striček je popolnoma spremenjen, siv, v hrastah. Odpeljejo ga v Šlezijo. Iz internacije se vrne stric Tone in se za nekaj časa nastani v jedilnici gospe Kozmik. Zadnja informacija o Tončku je iz Trevisa, kam je šel od tam naprej, ne vem.
Ustrelili so ga domobranci, oziroma zloglasna Črna roka. V Kozlarjevi gošči na Barju, starega 21 let, skupaj s starim Javornikom z Iga. Ali jih je bilo tisti dan ubitih več, ne vemo. Je pa žrtev v Kozlarjevi gošči veliko. Slovenec Slovenca, neoboroženega, ne vojaka. Glavni pri usmrtitvah je bil bogoslovec, mislim, da je bil iz Vrbljenja. Poznala sem ga iz časov, ko smo se skupaj študentarija, prijateljska, vozili na avtobusu.
Ljubljana pod Nemci
Kapitulaciji Italijanov sledi nemška okupacija Ljubljane. Sedaj so Nemci okupatorji tudi italijanskega dela Slovenije. V Ljubljani je podobno, kot je bilo pod Italijani. Glavna razlika je v tem, da so na postojankah pri prehodih čez žico okupirane Ljubljane sedaj domobranci. Pod Italijani so se imenovali belogardisti.
Nemci so povečali ograjen del Ljubljane, mejo na Ižanski cesti so premaknili bliže mosta čez Ižico. Ko sem hodila preko meje domov, so me včasih tudi telesno preiskali.
Dijaške knjižice
Dijaki smo prek kontrolnih točk prehajali z Dijaškimi knjižicami. V teh knjižicah smo imeli vpisane osebne podatke in sliko. Šolo, vsako leto vpis letnika šole. Kam so vpisovali uspehe iz konferenc ter dobljene kazni, opomine ali ukore, se ne spomnim. Morda tudi v to knjižico.
Švercanje hrane
V Ljubljani pri gospe Kozmik nas stanuje precej. Pogosto hodim na Ig k mami, da v Ljubljano prinesem hrano. Ograjena sta tako Ig kot Ljubljana, zato je treba hrano dvakrat pretihotapiti. Stražarji hrane ne pustijo nositi izven ograje na Barje, da je ne bi nosili partizanom. Ob odhodu z Iga sva z Mami hrano skrili med druge stvari na vozu, tudi v gnoj.
Najbližja pot z Iga do Ljubljane je peš preko travnikov na Lavrico in potem z vlakom v Ljubljano. Otovorjena s težko hrano omagujem in jočem. Mnogokrat za mano streljajo, verjetno misleč, da sem partizan. Tudi na vlaku je kontrola prtljage na meji, vendar ne zelo stroga. Ker se je glavne postaje bolje izogibati, izstopim na Rakovniški postaji, nato s tramvajem do magistrata in tu presedem na tramvaj za Moste do končne postaje. Nato peš čez Ljubljanico in po ozki potki za pešce na Povšetovo.
Take težke dneve sem si dobro zapomnila. Predvsem zato, ker sem nosila hrano tudi sestrični Ivi, ki se je znala izogniti težkemu delu. Njej je uspelo ohraniti lepe roke.
Konec pouka
Poletje 1944
Konec pouka in odhod k Mami na Ig. Spet prevzamem del njenih težkih del.
Za dogajanje okrog nas se ne zanimamo, ker je prenevarno. Vzdušje je napeto, med ljudmi polno nezaupanja. Eni imajo sorodnike v gozdovih pri partizanih, drugi pri domobrancih. Tudi civilistom, običajnim vaščanom, se dogajajo grozovite reči. Ustrelijo mater šestih otrok. Mislim, da je bila iz Vrbljenja.
Nekateri v vasi dobimo vabilo, da se moramo v nedeljo javiti na grad pri Škofljici. Tja odideva midve z Mami. Stara mama, Radko in Oli pa ostanejo doma. Nagovori nas domobranski komandant. O spopadih med partizani in domobranci. Pa o tej materi, ki naj bi bila partizanska aktivistka, terenka. Poskuša opravičiti njeno smrt. Neznansko nas je strah. Le to si ževila, da se vrneva živi domov.
Koliko časa smo bili zadržani, se ne spomnim, le užitega strahu. Tudi ne vem, ali smo odšli vsi, ki smo prišli. Ko so nas končno izpustili, sva neusmiljeno priganjali konja, da prideva čim prej domov.