Sprejemni izpit na Učiteljišče
Jesen 1944
Po končani nižji gimnaziji se moram odločiti med višjo gimnazijo, učiteljiščem ali ekonomsko srednjo šolo. Drugi šol niti ne poznam. Želim na učiteljišče, tako kot tetica in sestrična Ivi. Sprejemni izpit je iz enega predmeta in preizkusa posluha. Vse opravim v redu, pa me vseeno odklonijo, češ da imam na levi roki premajhen mezinček in ne bom mogla prijeti oktave na violini.
Ne preostane mi drugega, kot da se vpišem v višjo gimnazijo, rekli smo v peto gimnazijo, spet k Uršulinkam. Redno hodim k ravnatelju Učiteljišča, naj me vendarle sprejme. A seveda glavni problem ni moj mezinec, temveč njegovo politično prepričanje. V času tik po vojni se je še vedno bil boj za oblast in učitelje, ki naj bi imeli velik vpliv na družbo, so izbirali tudi po tem, kakšen svetovni nazor ima družina, iz katere izhaja.
Ravnateljev sin je bil belogardist, jaz sem iz družine, ki politično ni aktivna, a zaradi dogajanj med vojno z domobranci ne simpatiziramo. Končno se me usmili, ko prvo redovalno konferenco zaključim z negativno oceno iz latinščine, ki se je nikakor nočem učliti. Uresničijo se mi sanje. Sprejeta sem na Učiteljišče.
Dijakov na Učiteljišču nas je veliko. Imamo odlične in zelo zahtevne profesorje. Vsega predmetnika se ne spomnim, le to, da je bilo kar veliko predmetov. Stari smo 15 let in tudi več. Nekateri v tem času že delujejo tudi politično (kar izvem veliko kasneje, iz kronike, ki smo jo izdali ob petdeseti obletnici mature).
Vojna gre h koncu
Pomlad 1945
Letalskih napadov zaveznikov, pravih in izmišljenih, je čedalje več. Takrat moramo v zaklonišča. Med ljudmi je velika nervoza, še večja pa med okupatorskimi vojaki. Novic o vojaških neuspehih Nemcev na frontah po Evropi se ne da več skrivati in strah je rodil marsikaj.
Ni jasno, kakšne načrte imajo Nemci z Ljubljano, ko se vojna že bliža koncu. Nas dijake poberejo iz šole in nas pošljejo na prisilno delo. Z lopatami in krampi gradimo obrambne jarke na severnem delu v smeri proti Šiški. Nismo dovolj dobo oblečeni za mraz tiste zime. Dobim prvo vnetje glasilk in od takrat me težave spremljajo celo življenje.
Kljub bližanju konca vojne belogardisti še vedno vršijo teror na civilisti, Na Igu izbirajo ljudi, povezane s sorodniki v partizanih in ilegali, in jih vozijo na morišča na streljanje. Tudi naša mami pride na vrsto, prisiljo jo, da si izkoplje grob. Le kaj ostane v človekovem srcu po takem grozni izkušnji?! O tem dogodku kasneje noče govoriti nikoli.
Konec vojne, osvoboditev!
9. maj 1945
Bilo je vedro jutro, jutro svobodnega dne. Vsi smo razgreti, srečni. Ljudje, ki so se morali med vojno skrivati, ilegalci, kot sta bila Tetica in Striček, se lahko spet svobodno gibajo. Ulice so natrpane z ljudmi, civilisti, partizani. Objemamo vsi, iščemo znance. Tisti dan čas izgubi dimenzijo.
Ena sama evforija! Ne spomnim se kako smo prišli do mesta. Najbrž peš, čeprav je bilo s Kodeljevega, kjer stanujem, do centra mesta daleč, tramvaj pa seveda ni bil dosegljiv. Petje, smeh, vriski, tudi zastave so nekateri že imeli pripravljene. Uspeli smo se zriniti k Tromostovju. Nepopisno, nepozabno. Jokali smo, ljudje so se objemali, harmonike so pele. Splošna zmešnjava ljudi, civilistov, partizanov, živali, konjev, ki se vzdigajo na zadnje noge. Sproščena čustva. Ni besed, ki bi to lahko to opisali.
Za marsikoga tudi grenke solze. Tudi za nas. Ne bomo pričakali Atka, Tončka, strica, mnogo prijateljev, znancev. Nikoli več. Še vedno ne vemo, kje je Striček?
Eksplozija
Nekaj dni kasneje se Ljubljana strese od strašne eksplozije. Ne vemo, kaj se dogaja. Smo napadeni? Poka, še in še. S Kodeljevega vidimo dim , ki se dviguje s kolodvora. S postelj potegnemo odeje in bežimo za nasip ob Ljubljanici. Neznansko nas je strah. Bo še vojna? Šele precej kasneje smo izvedeli, kaj se je zgodilo. Na stranskem tiru glavne železniške postaje je razneslo vagon poln raket. Koliko je v tem resnice, ne vem, jaz je nisem iskala.
Konec šolskega leta
Poletje 1945
Po osvoboditvi je vladal splošen nered, vse je bilo treba začneti znova. Ne spomnim se, kdaj smo spet sedli v šolske klopi. Moja glavna skrb je bil uspešen zaključek prvega letnika Učiteljišča. Ravnatelja in še nekaj profesorjev pa na šoli ni bilo več.
Poslovim se od gostoljubne gospe Kozmik, ki nam je med vojno skoraj dve leti nudila prijetno domovanje. Vrnem se k Mami na Ig. Naša družina stanuje v hiši št. 38, čez dan pa delamo v gostilni in mesariji pri stari mami Frančiški in stricu Antonu. Domov se vrne stric Anton in midva z Mami ne opravljava več težkih del. Tetica živi v svoji hiši, Strička pa še ni.
Kot dijakinjo, ki ima določeno izobrazbo, me vpokličejo za delo v novo organiziranih krajevnih odborih. Zadolžena sem za kulturne prireditve. Spet veliko pisanja na pisalni stroj. Nihče mi pokaže boljšega načina, zato nadaljujem z dvoprstnim tipkanjem. Še danes tako tipkam. Delo je zanimivo in ni nam težko delati, ni važen čas ne plačilo. Med seboj se dobro razumemo in si pomagamo, vsi dokaj mladi, lepo nam je. Mene preimujejo v Smrečico.
Tetica spet začne z amaterskim gledališčem in drugimi prireditvami in seveda vključi tudi mene. To okupira ves moj svet. Seveda pa pomagam tudi pri delu doma. Med drugim sem tudi pastirica krav. Vodim jih na travnik skozi celo vas, ven iz Iga proti Ljubljani.
Bila sem stara 16 let. Življenje, težko primerljivo z življenjem današnjih dijakinj.